Umetnica Nataša Sienčnik: Spominjanje in spreminjanje spomina

Nataša Sienčnik: Moja dela so predvsem politična. Rada jih zasnujem interaktivno-dinamično, tako da gledalci sami postanejo aktivni in npr. s senzorjem sprožijo, da se uprizoritev spremeni. Delam v svojem ateljeju na Dunaju, ponavadi sama, če pa gre za večje projekte, k sodelovanju povabim svoje prijatelje in znance, ki so umetniki, obdelovalci lesa, kovine, elektrotehniki itd. 

Letos je 80. obletnica konca 2. svetovne vojne, zato je bil osrednji motiv spominjanje. Vprašanja, ki so se mi ob tem porajala in vplivala na umetniško izražanje, so bila: kako se spominjamo, kako se naši spomini sčasoma integrirajo v kolektivni spomin in kako se iz generacije v generacijo nekoliko spremenijo. To spominjanje in spreminjanje sem upodobila z interaktivno mehanično inštalacijo. 

Interaktivno mehanično inštalacijo »Prisotnost in odsotnost« sestavljata dva flip-dot zaslona, ki sta si nasproti kot dve zrcali. Ko se približamo prvemu zaslonu, ki ga imenujem »sedanjost«, le-ta generira naključno unikatno geometrično sliko. Kakor dolgo gledalec opazuje to sliko, tako dolgo ostane na zaslonu. Ko pa se oddalji, slika razpade na zaslonu »sedanjost«, a ostane v spominu, kar simbolizira prikaz na zaslonu »spomin«. Vendar pa slika na drugem zaslonu ni identična s prvo upodobitvijo, kar ponazarja, da naš spomin ni popoln, temveč ima neke vrste anomalijo, je frag­mentaren.

Primarni koncept je bila kultura spominjanja ob 80. obletnici 2. svetovne vojne. V času projekta pa je po težki bolezni umrla tudi moja tašča, ki je bila zame, za moža in za najina dva otroka zelo pomembna oseba. Zaradi izgube ljubljene osebe je to umetniško delo zame dobilo novo razsežnost. Tematizira upanje, osebno izgubo, osebo, ki nam je bila zelo dragocena, zato hočemo ohraniti te spomine. To velja za obe vsebinski komponenti dela. V vojnem kontekstu so spomini važni, da nam predočijo, kaj se je zgodilo, v upanju, da se ne bo ponovilo. Zato je treba vedno znova obnavljati to zavedanje, poznati zgodovino in to predajati naslednjim generacijam. V primeru osebne zgodbe pa želim ohraniti spomin na dragoceno osebo in ga predati naslednji generaciji, mojima otrokoma.

16. maja bo pred škofovsko rezidenco otvoritev inštalacije, ki jo razvijam z glasbenikom Wolfgangom Puschnigom. Zelo sva srečna, da sva zmagala na natečaju krške škofije, ki za nas vsebinsko predstavlja lep izziv. Zato sva se močno trudila, da najdeva primeren odgovor na ta razpis. Naposled sva se odločila za interaktivno inštalacijo na prostem, ki je neke vrste okvir. Znotraj njega so z ene strani na drugo napete pisane žice, kot strune, ki se na sredini križajo. Na teh stičiščih lahko iz določene perspektive vidimo Andrejev križ. Druga komponenta dela pa je glasbena. Če se inštalaciji približamo z ene strani, bomo slišali frazo iz nemške ljudske pesmi »Is schon still uman See«. Če pristopimo z druge strani, pa bomo slišali odlomek iz pesmi »Nmav' čez izaro«. V sredini med njima pa lahko prisluhnemo novi kompoziciji Wolfganga Puschniga, ki sloni na obeh ljudskih pesmih in ki sta srčika narodne identitete obeh narodov. To odraža raznolikost Koroške, kako lepa je, kaj vse imamo in kaj vse lahko skupaj naredimo, iz tega pa potem zazveni nekaj novega.

Mislim, da oboje. Po eni strani si prizadevam, da bo moj koncept tako jasen, da se ga da dojeti tudi brez besedila. Vedno pa je tudi osebni pristop nekaj lepega. Odraščala sem s pesmijo »Nmav' čez izaro«. S tem povezujem srečavanje sorodnikov na kosilu, ki ga je skuhala moja babica. Na steni je visel gobelin, na hrbtni strani pa je imel note pesmi »Nmav‘ čez izaro.« Wolfgang Puschnig pa je v svojem glasbenem ustvarjanju že v preteklosti delal s pesmijo »Is schon still uman See«. Upam, da bodo vsi, ki bodo prišli pred škofov­sko rezidenco, obudili svojo osebno zgodovino, spomine, ideje. Upam, da bodo tam stali, poslušali in začutili, da lahko skupaj ustvarimo nekaj novega, lepega. Kajti ni druge poti, kot je skupaj.