Talent, marljivost, tudi sreča so osnove za uspeh. Pa volja do premagovanja ovir. Marsikatera dela Alberta Mesnerja izžarevajo spokojnost. Kakor na primer veličastno mirujoče gore za razburkanim morjem na seriji slik. Spokojnost si je umetnik utrdil navkljub ostrim oviram.
Bistrica pri Pliberku Prav te dni bi moral Albert Mesner imeti že vse pripravljeno za razstavo v Ljubljani. Njegova likovna dela so bila predvidena za razstavo ob odprtju letošnjih Koroških kulturnih dni v slovenski prestolnici, na katere leto za letom vabita Klub koroških Slovencev v Ljubljani in Društvo slovensko-avstrijskega prijateljstva. Vse je tudi že pripravil, a so odprtje razstave 20. aprila preprečile dobro znane okoliščine. Bi pa Albert Mesner tam lahko dal na ogled tematsko aktualne stvaritve. Pandemija koronavirusa z obveznim nošenjem mask se namreč odraža v njegovih najnovejših delih. Bodisi na obrazih, zakritih z zaščito, ali z geometrično razporejenimi pikami, ki ponazarjajo medosebno razdaljo, ki jo je človeštvu vsilil virus.
Preizkušanje tehnik, iskanje novih vsebin ali, kakor sam pravi, »vedno kaj novega. Nisem tisti, ki bi nekaj delal kar naprej, ker to pač vsi kupijo,« se na nasploh kaže v Mesnerjevem opusu. Pri vsem tem pa ohranja prepoznavno govorico, značilen izraz. Vselej – kadar ustvarja kompozicije iz gline in platna, kadar dela v mešani tehniki ali kadar kiparsko oblikuje keramiko. In vselej je v delih veliko Mesnerja, čeprav bo seveda vsak gledalec, vsaka opazovalka videla svoje razumevanje, svojo zgodbo. Albert Mesner pravi, da je v njegovih likovnih stvaritvah vedno navzoča bolezen. Njegova – medtem obvladana – bolezen, ob kateri je odrasla njegova likovna osebnost.
Življenje se je zasukalo
Čeprav ni živel tveganega življenjskega sloga, se mu je zapletlo zdravje pri trebušni slinavki in pri komaj 48 letih je moral izstopiti iz poklicnega življenja. »Risal sem že prej, tudi kdaj kje kaj razstavil, ampak bolezen je pomenila preobrat. Dolgo sem bolehal, telesno sem shiral, umetnost pa me je ob zdravniški pomoči spet spravila gor. Življenje se je zasukalo. Drugače gledaš na svet, ko si tako rekoč ušel grobu.« Z védenjem za to preizkušnjo se zdijo njegova dela iz ciklusa Rane v povsem drugačni luči. Zavestno ali ne – analogija je zanimiva: tako kakor se rane vžgejo v telo, tako Albert Mesner žge v peči svoja dela iz gline. In s tega procesa prihajajo prekaljene, utrjene, umetniško dodelane.
Navdih za ustvarjanje črpa iz tega, kar vidi, kar se dogaja, kar opazi, pravi. »Svet verjetno gledam drugače kot drugi. Ko se z ženo peljeva z avtom in kaj opazim, jo vprašam, če je videla. Pa pravi, da ne. Gre za malenkosti, kakšen detajl pri plakatu na primer, kontrasti pri barvah. To shranim v svojem spominu, ko pridem domov, hitro narišem. Kasneje pa se lotim dela.« Danes 61-letni Albert Mesner, ki živi na Bistrici pri Pliberku, ustvarja praktično vsak dan. Včasih, kakor razlaga, samo razmišlja, pospravlja po ateljeju, skicira. Konkretnega nastane bolj malo. »Potem pa se začne in pet, šest dni delam neprekinjeno. Tako da je žena Mateja že malo zaskrbljena, ker skoraj nič ne jem. Ko gre, gre. In tedaj tudi nekaj nastane.«
Kreativnost in bogastvo skromnosti
Brez kreativnosti ne more, življenja si brez umetniškega ustvarjanja danes ne more predstavljati, slikal, oblikoval, risal bi tudi, če razstav ne bi bilo. Na odprtjih razstav mu je tako ali tako malo neprijetno, zatrjuje. »Prvo razstavo sem imel v Mariboru, kjer se je pliberška občina predstavila s tremi umetniki. Ženi sem se tedaj zlagal, da je odprtje šele ob osmih. Bilo pa je ob petih. Ko sva prišla tja, je bilo že vse mimo. Nisem mogel biti tam.«
Vir za svojo slo po ustvarjanju, za veselje ob nastajanju vidi Albert Mesner v svojem otroštvu na podjunskem podeželju sredi 60. let prejšnjega stoletja. »Dob je bil majhna vas, razen pri eni hiši so povsod govorili slovensko, kot otrok si bil po celi vasi doma. Ves dan si bil na poti. Vse je bilo skromno, v tisti skromnosti si pa moral najti kreativnost. Igrač nismo imeli. Si pa vzel kakšno konzervo in še kaj, pa si si igračo naredil sam. Tam se je rodila kreativnost.« Sicer mu je že učiteljica v šoli govorila, naj riše. »Oče pa je rekel, da naj bom električar in tako je bilo. Tedaj je to bilo normalno. Sem pač šel, se izučil, ni bil problem delati, ampak to ni bilo moje. Sploh ne. In po naključju sem prišel v Zadrugo Pliberk in napredoval do poslovodje.« Dokler se mu ni poklicna pot zaustavila zaradi bolezni. In se je poglobil v umetnost, obiskoval tečaje, se učil. Nadaljevanje je znano. Sprejel je okoliščine, jih obrnil sebi v prid in iz njih naredil zares najboljše.
