Slovesno odkritje stel Valentina Omana pred Domom glasbe: »Gre za skupno kulturno dediščino«

Teh 836 dvojezičnih krajev se nahaja na veljavnostnem območju dvojezičnega šolstva, pred 70 leti definiranega v Avstrijski državni pogodbi. Umetnikov projekt se imenuje »800+«, tri stele je po­stavila dežela Koroška, eno je daroval Oman, za tri nadaljnje že imajo zagotovljenega sponzorja. Za uresničitev celotnega projekta bo potrebnih 14 bronastih stel, postavitve katerih Valentin Oman po lastnih besedah verjetno ne bo več dočakal živ. Za finalizacijo projekta je Oman zadolžil Karla Vouka, finančno podporo za še manjkajočih sedem stel si umetnik želi od Republike Avstrije. 

Odkritje stel pred Domom glasbe je s slovenskimi pesmimi pospremil Kvintet Oisternik, ki je tako kot umetnik doma na Zilji. Občinstvo je v imenu dežele pozdravil glavar in referent za kulturo Peter Kaiser:  »S postavitvijo Omanovih stel se dežela priznava k izvoru, k obstoju dveh jezikov in kultur na Koroškem.« Valentina Omana, njegov opus in zasluge je predstavila vodja oddelka za kulturo dežele Brigitte Winkler-Komar. 

Kaj vam pomeni postavitev štirih stel pred celovškim Domom glasbe?

Valentin Oman: Ta del predstavlja začetek, danes je realiziran prvi del večjega projekta, imenovanega 800+. Če bi bil projekt zaključen, bi na stelah lahko prebrali 836 slovenskih in nemških imen krajev z veljavnostnega območja dvojezičnega šolstva. Zdaj stojijo štiri stele, postavitev treh je podprla dežela Koroška, eno bronasto stelo sem doniral sam. Imamo že zagotovljenega sponzorja za postavitev dodatnih treh stel, ki pa ga ne želim izdati, na koncu tega projekta bo stalo 14 mojih stel. Izdelava oz. vlivanje ene take stele traja  okoli pol leta, zelo si želim in upam, da bomo uspeli kot glavnega sponzorja dobiti Republiko Avstrijo, saj mislim, da je ta zafurala izpolnitev člena 7, zato je po mojem tudi dolžna kaj prispevati.

Kdaj ste začeli razvijati projekt 800+?

Najmanj 25, če ne 30 let je že tega. Del te ideje je realiziran na Univerzi v Celovcu, tam stoji železen steber z imeni dvojezičnih krajev, poleg tega sem v prevajalski sobi na univerzi uresničil napise do črke R. Na začetku sem hotel ulivati v železo, a podjetja tega ne delajo več, zato sem se odločil, da stele ulijem v bronu. Ker pa verjetno sam ne bom dočakal konca tega projekta, sem finalizacijo oddal slovensko govorečemu umetniku in arhitektu Karlu Vouku. Fundament mora biti tak, da ta, ki pride montirat stele, pri vrtanju lukenj ne naleti na železo. Tega sam ne bi mogel realizirati, zato s tem nadaljuje Karl Vouk. Prepričan sem, da bo on doživel konec, on je sedaj šef, jaz pa asistent. Vsega skupaj bo na koncu za 836 dvojezičnih krajev potrebnih 14 stel. Štiri že stojijo, za tri nadaljnje imamo sponzorja, za nadaljnjih sedem pa sponzorje še iščemo.

Kako je prišlo do postavitve štirih vaših stel pred Domom glasbe? 

Z idejo postavitve stel smo stopili do dežele Koroške, pogovori so trajali dolgo časa, zdaj je kulturni referent in deželni glavar Peter Kaiser zagotovil sredstva za postavitev. Njemu gre zahvala, saj v prejšnjih časih kaj takega gotovo ne bi bilo mogoče; kaj bo prinesla bodočnost, pa ne vemo. A te prve štiri stele bodo gotovo stale in obstale, kakor tudi naslednje tri, za katere imamo sponzorja. Za naprej pa bo Karl Vouk gledal, da bomo dokončali. A če bi spet kak Haider prišel, nimaš šanse za kaj takega, niti take ideje ne bi smel imeti, če bi se koroška pamet spet zaobrnila. Ker prej se je vedno samo politično argumentiralo, nikoli nisem niti ene besede slišal o tem, da so dvojezična krajevna imena naša skupna kulturna dediščina, ki jo je treba ohraniti. Samo v nekem članku Standarda sem nekoč v nemščini bral: »Ein Volk, das kulturell interessiert ist, bräuchte nicht mal den Staatsvertrag mit dem Artikel 7, das würde seine Kultur aus eigenem Interesse sichtbar machen.« Kaj pametnejšega nisem ne prebral ne slišal.  

Zakaj so vaše stele pomembne tudi za nemško govoreče? 

Pri nas me moti to, da se ne izgubljajo samo slovenska imena vasi in naselij, temveč tudi nemška imena istih. Tako Malošče/Mallestig uradno ne obstaja več, kot tudi Šteben/St. Stefan ne. Tudi cesta do Štebna ni Štebenska cesta, temveč se imenuje Marktstraße. Mnogo bolje bi bilo, če bi obdržali Malošče/Mallestig in Šteben/St. Stefan vsaj kot imena krajevnih četrti, saj bi se s tem vsaj te vasi ohranile tudi v nemščini, ne samo v slovenščini. Gre mi za ohranitev kulturne dediščine.