V lepo obnovljenem nekdanjem gospodarskem poslopju, ki stoji ob cerkvi v kraju Maria Rojach in ga upravlja tamkajšnje kulturno društvo, je bilo pretekli petek, 4. novembra, odprtje osemdnevne razstave del Rudija Benetika pod naslovom »Moji čuti«.

Umetnika in (častne) goste je pozdravila Roswitha Schafranek, predsednica Kulturnega društva Maria Rojach, nato pa so skozi dobro obiskano odprtje razstave vodili organizator prireditve Michael Kotomisky, filmski in jazz glasbenik Lado Jakša in lavdator Gottfried Glawar. Slednja sta slike in razstavljene objekte vpela v okvir melodij in liričnih besedil. Nastopili so tudi graški operni pevec Martin Simonovsky ob glasbeni spremljavi Edwarda Müncha in Mešani pevski zbor Maria Rojach.

Otvoritve se je udeležil tudi krški škof Jože Marketz, ki je pri maši pred otvoritvijo razstave rekel: »Ta dogodek bo zapisan v zgodovino: sveta škofova maša skupaj z vernisažo.« Na otvoritvi pa je povedal, da je umetnost – tako kot tudi molitev – del življenja. Ljudi pritegne tisto, kar je lepo.

Umetnik Rudi Benetik se v svojih aktualnih slikah in umetniških objektih posveča naravi in vodi naš pogled k njeni fragilni lepoti, k naravnim ciklom nastajanja, razvijanja in spreminjanja. Preseneča nas z minimalističnim pristopom in z barvami, ki so radoživa odslikava narave. Odpira nam oči za tisto, kar nas obdaja, pa nam v hektiki vsakdana ostaja skrito. Opozarja nas, da se lepota lahko skriva tudi v odmrlem ali zavrženem. Umetnik nam razkriva svoje nežne čute in nas hkrati neslišno kliče k bolj pozornemu in tankočutnemu odnosu do okolja. 

Rudi Benetik opazovalcu pušča veliko prostora za lastno doživljanje in interpretacijo eksponatov, kdor pa želi vedeti, kateri impulz iz narave je sprožil umetnikovo ustvarjanje, bo odgovor našel v štirijezičnem naslovu umetnine.

Umetnik Rudi Benetik pred sliko »Vnos regratovega semena«

Kako bi na kratko opisali svoj odnos do narave?

Rudi Benetik: Z naravo ravnam zelo skrbno in spoštljivo, saj mi je še(!) na voljo vsak dan, ko se zbujam v vsem njenem sijaju skozi štiri letne čase. Zelo živo si že predstavljam, kako bo to drastično globalno segrevanje, ki je že v polnem teku, ritem letnih časov postavilo na glavo … Že leta sem na poti k svojemu trajnostnemu življenjskemu slogu, zato se popolnoma odrekam živilom, dostavljenim iz daljnih držav, in tako seveda ne jem malin in jagod za božič. 

Kdor vas pozna, ve, da imate poseben odnos do vrta.

Moj vrt je kakor morje. Imam na srečo kar dva. V njiju se odpočijem in se potapljam v malce začaranih zgodbicah, ki mi jih dnevno ponujata. Vrtova sta bila že od mojih malih nog vedno okoli hiše. Doraščal sem v delavski družini mojih ljubljenih, a sedaj že pokojnih staršev mame Romane in očeta Franca. Na pravo morje se naša cela družina ni nikoli peljala. Osebno me še danes ne mika tja. Moje vrednote so drugje.  

Tudi natančno opazovanje žuželk je bistveni del bogatega gledanja vrta. Tako okopavam, sejem, pulim, zbiram, trgam, obiram, se zadržujem sredi malega in pisanega vesolja pred svojim ateljejem, ki malo spominja na leseno japonsko (čajno) hišo na kolih … No, v toplem soncu priletijo mimo še citrončki, zeleni, nebeški in pavji metuljčki. Naslajajo se z nektarjem v neštetih cvetličnih čašah na grmih španskega bezga, regrata, jegliča, marjetic, ki rastejo na prostranem, divjem cvetličnem travniku. Vse spominja na očarljiv panoptikum, ki ga vnašam v kompozicije velikih kolažev. 

To je moje delovno mesto in moje dojemanje, da je svet doma še razmeroma nedotaknjen. Upam, da se ta (svet) ne bo razlil v spomin – na moje Zeleno morje.

Po katerem kriteriju ste izbrali razstavljene eksponate?

Na pričujoči razstavi z naslovom »Moji čuti/Meine Sinne/My Senses« sem zbral dosti hitro minevajočih trenutkov dneva na vrtu, ki sem jih napo-sled vključil v razstavljene skulpture in stenske module.