Razstava svet v barvah – Slovensko slikarstvo 1848 – 1918: Slovensko slikarstvo na Dunaju

Razstava slovenskega slikarstva iz zadnjega obdobja avstro- ogrske monarhije, ki so jo 30. januarja v sodelovanju z Narodno galerijo v Ljubljani  odprli v spodnjem delu dunajskega dvorca Belvedere, je do zdaj največji pregled slovenske likovne umetnosti v Avstriji. V nekdanji poletni rezidenci vojskovodje princa Evgena Savojskega se v zgornjem delu dvorca  nahaja pomembna zbirka slikarstva 19. in 20. stoletja, medtem ko so v spodnjem delu v Galeriji  Belvedere na ogled predvsem različne likovne razstave.

Do letošnjega 25. maja so tu razstavljene karakteristične slike slovenskih umetnic in umetnikov iz prelomnega zgodovinskega obdobja, v katerem se je v tako imenovani moderni slovenska umetnost osvobodila provincializma in klišejev in se nacionalno emancipirala. 

Razstavo so pripravili štirje izvedenci, belvederski kurator Markus Fellinger in njegov asistent Miroslav Halak skupaj z direktorico Narodne galerije v Ljubljani Barbaro Jaki in njenim asistentom Michelom Mohorjem. V prvi razstavni dvorani so na ogled dosežki slovenskega slikarstva v času pred marčno revolucijo v letu 1848. Kot nekakšen uvod v bogat izbor modernejšega slovenskega slikarstva je tu razstavljena znana realistična slika Josipa Tominca Moj oče, s katero se leta 1790 v Gorici rojeni slovenski slikar suvereno uvršča v skupino avstrijskih bidermajerskih portretistov, ki so – za primerjavo – prav tako na ogled v razstavnih prostorih Belvedera. Glavna pozornost pa je v prvem razstavnem oddelku namenjena predvsem pomembni sopotnici moderne Ivani Kobilici iz Ljubljane, ki je večino življenja preživela v tujini. Ni se še mogla popolnoma odločiti za igriv impresionistični splet barv, svetlobe in trenutnih vtisov, čeprav se na veliki reprezentativni sliki Otroci v zelenju že rahlo izvija iz strogega realističnega razpoloženja. 

V tistem času je eden takratnih vodilnih slikarjev Rihard Jakopič začel razmišljati, kako bi v spreminjajoči se ljubljanski atmosferi, v soncu, v megli, v jutranji in večerni svetlobi, prenesel te pojave na platno. Taka razmišljanja so bila odločilna za nastanek in razvoj slovenskega impresionizma, v katerega nas v naslednji razstavni dvorani med drugim zapelje na steni z velikimi črkami  obelodanjena izjava slikarja Matije Jame: »Vtis narave mora biti odločilen. Slika se mora primakniti očesu – in ne razumu!«

Obiskovalec razstave v dvorcu Belvedere je zdaj nenadoma obdan z množico slik, na katerih slovenske pa tudi tuje pokrajine suvereno zažare v subtilnih svetlobnih prelivih in ponotranjeno predstavljenih barvnih odtenkih. Dela glavnih mojstrov slovenskega impresionizma Riharda Jakopiča, Ivana Groharja, Matije Jame in Mateja Sternena dokumentirajo tedanji vdor novega časa v slovensko likovno ustvarjalnost. 

Skoraj vsi tedanji slovenski likovni ustvarjalci so bili navezani na umetniško dogajanje v širšem avstrijskem prostoru. Študirali ali živeli so na Dunaju, v Gradcu ali v Nižji Avstriji in se občasno tudi vključevali v tedanje likovne dogodke. V dunajskem Belvederu so pred časom hranili 27 slik slovenskih umetnic in umetnikov. Od teh je v lasti dunajskega muzeja ostala do danes samo ena – in sicer podoba Ivana Groharja Polje pri Rafolčah  iz leta 1903, ki je zdaj na dunajski razstavi na steni primaknjena za primerjavo k sliki Nižina pri Auversu velikega Vincenca van Gogha. Na Dunaju je na ogled tudi Groharjev legendarni Sejalec, ki ob motivu dela poetično zaživi sredi slovenske zemlje. 

V množici dragocenih impresionističnih slik izstopajo številne umetnine na posebno izrazit način. Na sliki Mateja Sternena Pomladansko sonce preseneča neverjetno živahen utrip svetlih barv v igrivi sončni svetlobi. Nič manj učinkovita ni Groharjeva slika iz leta 1904 Škofja Loka v snegu.

Dunajska razstava dokumentira, kako je na Slovenskem tudi ob zanimanju za dogajanja v Franciji nastajal novi stil. Slovenskim slikarjem se ni bilo treba sramovati kakršnekoli omejene provincialnosti, saj so se samosvoje vključili v tedanje multikulturno dogajanje. Že leta 1904 so slovenski likovni umetniki sodelovali na razstavi v dunajskem likovnem salonu Huga O. Miethkeja in poželi priznanja tedanje meščanske kritike.

Slovenski impresionizem je bil  mednarodno odprt in suveren, a tudi nacionalno utemeljen s svetlobno in barvno poetiko slovenske zemlje in slovenskega človeka. Je zagotovo eden viškov slovenske umetniške  ustvarjalnosti, ki se je istočasno uveljavila s Cankarjem, Župančičem, Kettejem in Murnom tudi na literarnem področju.  Dunajsko razstavo v dvorcu Belvedere spremlja obsežen katalog DIE WELT IN FARBEN – SLOWENISCHE MALEREI 1848 – 1918, ki so ga pripravili generalna direktorica Galerije Belvedere Stella Rollig, kurator Markus Fellinger in direktorica Narodne galerije v Ljubljani Barbara Jaki.