Družboslovka in ekonomistka Elisabeth Klatzer ter Nadja Danglmaier, ki dela na Inštitutu za izobraževalne znanosti in raziskovanje vzgoje na Univerzi v Celovcu, sta soustanoviteljici iniciative »Koroška/Kärnten gemeinsam erinnern/skupno ohranimo spomin« – na kratko iniciative »Domplatz«. Pogovor o delu iniciative, o načrtih za preoblikovanje spomenika na Dompatzu ter o koroški kulturi spominjanja. 

Kako je nastala iniciativa Domplatz?

Nadja Danglmaier: Iniciativa je nastala bolj slučajno. Elisabeth in jaz sva se pogovarjali o tem, da je bil spomenik na tem trgu za naju vedno nekakšen trn v peti in naju je že dolgo časa razburjal. Razmišljali sva o tem, ali tak spomenik sploh lahko tako nekomentirano stoji v srcu mesta in zakaj je ravno ta kamen centralni spomenik za žrtve iz nacionalsocialističnega (NS) časa. Saj to ne more biti res! Odločili sva se, da bova postali aktivni in skupaj razmislili, kako bi lahko vpeljali spremembo na Stolničnem trgu (nem. Domplatz). Poizvedeli sva potem v prijateljskem krogu, kdo bi sodeloval pri tej pobudi. Pred štirimi leti se je prvič srečala večja skupina ljudi.

Elisabeth Klatzer: Presenetljivo je bilo, kako hitro se je zbrala množica zainteresiranih. Osebe, aktivne v iniciativi, imajo povsem različna poklicna ozadja. So znanstveniki, umetniki, aktivisti. Bilo nam je jasno, da hočemo postaviti nove akcente. Trg naj bi postal kraj srečavanja, diskurza in izmenjave. Spominjanje je za nas produktivno soočanje s celotno zgodovino. Želim obdelati tako zgodovino dežele Kärnten kot tudi dežele Koroške.

Nadja Danglmaier: Iniciativa deluje pod okriljem društva Memorial Kärnten/Koroška, ki je osrednja točka proti oživljanju fašizma, rasizma in antisemitizma. Z imenom naše iniciative smo hoteli izraziti svoj cilj: povezati Koroško in Kärnten, ustvariti skupne spomine ter novo, pluralno spominsko kulturo. Uradno ime iniciative se glasi: Koroška/Kärnten gemeinsam erinnern –skupno ohranimo spomin. Na kratko: Initiative Domplatz.

V čem je problematičnost spomenika na Stolničnem trgu?

Elisabeth Klatzer: Spomenik zanika bistveni del koroške zgodovine – grozodejstva ter teror NS režima in s tem tudi sokrivdo ljudi, ki so bili aktivni člani NS ali pa ga spodbujali. Spomenik zamenjuje pozicije žrtev in storilcev.

Iniciativa Domplatz je zbrala predloge za možne umetniške intervencije. Kako je potekal proces izbora?

Nadja Danglmaier: Strokovna žirija je povabila deset umetnikov, umetnic in umetniške ekipe, da ustvarijo koncepte za novo perspektivo spominjanja na trgu. Umetniki so si ogledali trg in izvedeli več o zgodovini tega kraja. Nato so izdelali koncepte, ki smo jih lansko leto razstavili na več mestih. Ljudje so glasovali za razne koncepte. S tem in z oceno strokovne žirije so se izluščili trije koncepti.

Kateri koncepti so se uveljavili?

Elisabeth Klatzer: Izbrani koncepti so zelo različni. Catrin Bolt je ustvarila koncept z imenom »Partizansko presenečenje«, pri katerem naj se na trg pred stolnico postavi avto za prodajo spominskih predmetov. Na teh vsakdanjih predmetih so natisnjeni kratki stavki v nemščini ali slovenščini, ki govorijo o partizanstvu. Kateri predmet potem res dobiš, je presenečenje. Friedemann Derschmidt je zasnoval instalacijo ter procesno intervencijo z naslovom »Motite žrtev«. Pred spomenik na trgu naj se postavi rešetka iz kovanega železa z napisom »Stört das Opfer«. Dostop do spomenika je tako možen le še skozi ozka vrata, ki so replika zloglasnega portala Koncentracijskega taborišča Dachauu. Namen te ovire je, da spodbuja k razmišljanju o obstoječi zgodovinski pripovedi Koroške. Poleg tega naj bi pripravili prostor za medgeneracijske družinske zgodbe, kjer mimoidoči lahko posnamejo svoje pogovore o identiteti in individualni zgodovini. Umetniški duo Zweintopf pa je razvil koncept za intervencijo na obstoječem spomeniku z naslovom »Von Partisanen«. V intervenciji naj izrežejo ravno ti dve besedi iz kamna, kar spremeni pomen celotnega napisa.

Kaj za vas zaznamuje progresivno kulturo spominjanja?

Elisabeth Klatzer: Mi govorimo o osvobajajoči kulturi spominjanja. Molk o zgodovini povzroča ohromelost tako na individualni kot na kolektivni ravni. Osvobajajoča kultura spominjanja je za nas aktivno ukvarjanje z raznolikostjo zgodovine in zgodb. To vključuje tudi zavesten ogled bolečih in težavnih zadev v naši zgodovini. Zgodovina mojih starih očetov je npr. simptomatična za koroško zgodovino. En stari oče je bil že zelo zgodaj nacionalsocialist in ortsbauernführer. Po vojni je bil proti njemu sodni postopek. Rekel je enostavno, da ne ve, kako je prišel do tako zgodnje članske številke. To je zadostovalo in bil je oproščen. Drugi stari oče je bil zelo veren in se je boril proti NS. Vendar je bil v avstrofašizmu Landesführer OSS, Ostmärkische Sturmscharen, to je bila oborožena enota krščansko-socialnih sil. Na dan Hitlerjevega vpada v Avstrijo so ga nacionalsocialisti odpeljali. Moja mati, tedaj stara pet let, je bila prisotna, ko so ga prišli iskat, kar jo je zelo travmatiziralo. 

Preko dela v iniciativi imam možnost ukvarjanja s to težavno zgodovino. Počasi tudi odkrivam, kakšne posledice imajo ti travmatični dogodki v moji družinski zgodovini tudi zame. Zanikanje zgodovine nam ne pomaga, ne izgine, ampak hromi. Za posameznike, pa tudi za kolektiv je pomembno, da si natančno ogledamo preteklost in povežemo kulturo spominjanja s sedanjostjo.

Kakšno vlogo pri spominskem delu iniciative ima slovenska narodna skupnost?

Nadja Danglmaier: Za nas je pomembno, da iniciativa jasno postavi meje proti antislovenizmu. V zadnjih desetletjih je slovenska manjšina organizirala večino spominskih prireditev in projektov za žrtve NS režima. Manjšinci in manjšinke so si prizadevali za dostojanstveno spominjanje prednikov. Posebnost naše iniciative je, da mnogi sodelujoči niso pripadniki slovenske narodne skupnosti in nimajo prednikov, ki bi bili preganjani pod NS režimom, pa si vseeno prizadevajo za kritično reflektiranje poskusov zamenjave pozicij storilcev in žrtev, kar se na Koroškem dogaja že desetletja. Želimo razviti novo, skupno koroško zgodovino. To je namreč naša skupna odgovornost.  

28. junija na Stolničnem trgu pripravljate praznik z naslovom »Befreit! Svobodni!« Kakšen je program praznovanja?

Nadja Danglmaier: Priprave za četrto praznovanje tečejo s polno paro. Planirali smo zelo raznolik program z govori, glasbo, pogovori in kulturo. Zdravnica in psihoterapevtka Silvia Jelinek ter socialni psiholog in pedagog Daniel Wutti sta oba aktivna pri spominskih iniciativah. V svojih govorih bosta razmišljala o ravnanju s problematičnimi spomeniki v bodočnosti. Jana Thomaschütz in Lara Vouk bosta izvedli umetniško intervencijo. Zaigrali bosta odlomek iz gledališke igre. Majda Krivograd bo oblikovala Stolnični trg s pomočjo raznih civilnodružbenih, antifašističnih iniciativ, ki bodo predstavile sebe in svoje delo. Vedno priredimo tudi ekumensko intervencijo. Letos jo bosta vodili Elisabeth Schneider-Brandauer in Lydia Burchhardt. Glasbeni program bodo oblikovali The Talltones Extended, to so Richard Klammer, Michael Erian, Primus Sitter, Stefan Gfrerrer in Emil Krištof. Iz izkušnje vemo, da je glasba pomemben del praznika. Trg se prav razživi, ko glasbeniki zaigrajo!