Delo Janka Messnerja dokumentira nasilno zgodovino Koroške, vendar obenem 100 let solidarnosti v tej regiji. Na petkov večer, 29. oktobra 2021, smo v Musilovi hiši v Celovcu spremljali slavnostno odprtje razstave s kratkim filmom (ustvarjalci: Elena Messner, Dana Rausch, Tobias Zarfl) in branjem lirike Janka Messnerja, Milke Hartman in Andreja Kokota v vživeti in odločni interpretaciji Dietmarja Pickla. Glasbo je prispeval Emil Krištof večinoma na tolkalih z izjemno dramsko prepričljivostjo.
V začetnem delu odprtja razstave je imel med drugimi govor Dominik Srienc, ki je Janka Messnerja opisal kot enega glavnih akterjev literarne prakse koroških Slovencev 20. in tudi 21. stoletja. Razširjanje, ocenjevanje, hranjenje in obdelovanje literarnih zapuščin si brez Musilovega instituta koroškega literarnega arhiva ni mogoče zamisliti.
Ob pojasnjevanju izraza »zapuščina« je naštel izrezke, kritike, korespondence, osnutke, rokopise, tipkopise … Vsi ti dokumenti nudijo tudi vpogled v koroško-slovensko-evropsko kulturno srenjo 20. in 21. stoletja. »Zapuščina ni namreč samo star, obledel papir, temveč jo lahko razumemo kot besedilo, ki v sebi skladišči številne pomembne informacije, s pomočjo katerih ustvarjamo novo znanje o prostoru, času, življenju in nenazadnje o literaturi. Solidarnost ob meji in zapuščina se torej medsebojno prepletajo, plemenitijo in prinašajo nova sporočila o literaturi Janka Messnerja,« je povedal Srienc. Delavnico pisatelja Janka Messnerja lahko razumemo kot učilnico kritičnega pisanja, pa tudi solidarnosti. Pred našimi očmi se v zapuščini izriše območje, na katerem je deloval Janko Messner.
Lep spomin na pisatelja je z občinstvom delila Helena Verdel: »Jaz nisem poznala Janka Messnerja v tem smislu, da bi se srečala na kavi ali da bi prišla mimo pri kakšni večerji, a Janko Messner je bil eden tistih, ki je bil tako rekoč del mojega odraščanja in odraščanja vseh drugih. To, kar smo mi čutili, kar smo mi delali v tem življenju, včasih niti nismo mogli tako dobro izraziti, in to je on izrazil za nas v prekrasni slovenščini. On je bil profesor na Slovenski gimnaziji, vsak je rekel, da če si bil pri njem učenec, potem ti ni bilo treba premišljevati, ali boš jezik dobro obvladal ali ne, ker ga boš dobro obvladal. Nisem bila njegova učenka, vendar me je kljub temu spremljal, ker je na nek način v 70. in 80. letih vse to, kar nas je vznemirjalo, on napisal. In to je napisal v slovenščini, v kateri si plaval. Ki je bila lepa in je čisto natančno povedala to, česar sam nisi zmogel povedati.
On je bil tudi tisti, ki je dobro pričal o preteklosti, ko smo delali konec 80. let knjigo »Pričevanja koroških Slovencev od leta 1920 do leta 1945« in je bil krasen sodelavec. Znal je govoriti, skicirati čas v življenju, ki so ga takrat živeli. To je knjigo zelo obogatilo. V tistem trenutku sem ga tudi osebno spoznala, čeprav sem imela občutek, da sem ga poznala že dolgo, ker me je njegova literatura spremljala dolga leta.«
Ob odprtju razstave pa ni nastal samo film, temveč tudi dvojezična knjiga »Solidarnost ob meji«, ki je izšla pri založbi Drava. Vnukinji Elena Messner in Dana Rausch ter Tobias Zarfl so avtorji razstave in knjige, v kateri so odlomki publicističnih besedil, slikovno gradivo, opremljena pa je tudi s QR kodami za ogled filmskih odlomkov s pomočjo pametnih telefonov.
Razstava »Solidarnost ob meji, zapuščina Janka Messnerja« dokumentira besedilne odlomke, slikovne in filmske prizore ter omogoča drugačen, lahko bi rekli bolj »solidarnosten« pogled tako s kulturnega kakor tudi političnega zgodovinskega vidika. Ogledate si jo lahko do 16. decembra 2021 v Musilovi hiši.
