O novi razstavi »Berg, Pasolini in Hrdlicka« v Muzeju Wernerja Berga: Umetnost kot upor

Arthur Ottowitz: Naš muzej je prišel v stik s Pasolinijem prek Christopha Klimkeja, ki je bil libretist Johanna Kresnika. Klimke je bil strokovnjak za Pasolinijevo delo in je napisal več knjig o njem. Pri branju Klimkeja je naš kurator Harald Scheicher spoznal, koliko paralel je med Pasolinijem in njegovim starim očetom Wernerjem Bergom. Tema, ki ju povezuje, je obžalovanje izgube kmečkega sveta. Pasolini je ta svet spoznal v Furlaniji, Berg pa na južnem Koroškem. Občudovala sta, da so ljudje v teh krajih še vedno tako živeli kot pred sto leti. V vsakdanu so še živele šege, rituali. Ljudje so živeli v ritmu letnih časov. Sredi 20. stoletja pa sta oba opazila, da začenja takšen način življenja uničevati industrializacija. V svojem delu sta se oba ukvarjala s to izgubo ter s tematiko nenadomestljivosti.

Razstavljena so dela Wernerja Berga, ki se je vse življenje v svoji umetnosti ukvarjal z ljudmi na južnem Koroškem. Njegove slike niso patetične, temveč zaznavajo splošno stanje ljudi. S temi slikami stopajo v dialog na eni strani t. i. »freeze frames«, torej posamezne slike iz Pasolinijevih filmov, na drugi strani pa so citati iz Pasolinijevih in Bergovih besedil. Harald Scheicher je za razstavo prebral meter in pol knjig o Pasoliniju. Nato je s telefonom slikal trenutke iz filmov, ki so ga spominjali na Bergove slike.

Če si ogledaš slike Berga in Pasolinija, takoj zaznaš podobnost v načinu gledanja. Oba umetnika sta poznala principe konstrukcije, ki jih že od renesanse naprej uporabljajo v umetnosti, in jih uporabila za sestavo scen. Včasih je res presenetljivo, kako velike so podobnosti. Glede na to, da se umetnika nikoli nista srečala, je dejstvo, da sta enako čutila in se enako izražala, še bolj očarljivo.

Oba sta izvirala iz meščanskih družin in se potem odločila za lastno pot. Berg se je odločil za slikarstvo in se odvračal od varnosti meščanskega življenja. Preselil se je iz mesta na podeželje, kjer je na začetku 1930. let našel neke vrste »nepopačen« življenjski način slovenskih kmetov in kmetic. Fasciniralo ga je slovensko narečje. Na Rutarjevi domačiji je potem živel od tega, kar je sam pridelal. Mislim, da je ta jasna odločitev za življenje izven potrošniške družbe ena najbolj radikalnih.

Pasolini pa se je rodil v Bologni. Njegov oče je bil fašistični oficir pod Mussolinijem, mama pa je bila učiteljica. Po večkrat­nih selitvah zaradi očetovega poklica je družina dalj časa živela v Casarsi v Furlaniji. Casarse se industrializacija še ni kaj dosti dotaknila in ljudje so živeli preprosto življenje, kar je bilo Pasoliniju zelo všeč. Njegov brat Guido je bil vnet zagovornik italijanske ideje in protifašist. Priključil se je partizanski enoti. V zmedi vojne je prišlo potem do boja med komunističnimi in katoliškimi italijanskimi partizani in Guido je bil umorjen. Smrt Guida je Piera Paola in njegovo mamo zelo zaznamovala. Bratovo smrt je v svoji umetnosti večkrat obdelal. Pasolini se je kasneje včlanil v italijansko komunistično stranko in bil tajnik furlanskega oddelka stranke. Zaradi njegove homoseksualnosti ter lažnih obtožb o zlorabah je bil potem izključen. Nato je moral zapustiti Furlanijo in z mamo sta se preselila v Rim.

Pasolini se je v Casarsi hitro naučil furlansko. Fašisti so ta jezik bolj ali manj prepovedali, toda Pasolini se je jasno izrekel za njegovo ohranitev. Med vojno je zato tudi ustanovil šolo. Jezik ga je močno fasciniral, tako dobro ga je obvladal, da je celo začel pesniti v njem.

Berg se nikoli ni naučil slovenščine. Nekoč je rekel, da noče »podobe«, ki jo ima o jeziku, uničiti z razumevanjem. Kljub temu je nekoliko nenavadno, da Berg, ki se je tako zavzemal za slovensko narodno skupnost, ni obvladal jezika.

Pasolini je rad delal z laiki, ker je cenil njihov avtentičen izraz. Hotel je ujeti pristnost. Tudi Berg svojih modelov ni prosil, da bi pozirali. Večinoma je sedel nekje ob robu in skiciral ljudi in prizore okoli sebe. Ta lov na trenutek umetnika povezuje. V razstavi se posebej v zadnjem delu, kjer so na ogled slike iz filmov Pasolinija in skice Berga, vidi, da so zaradi tega utrinki deloma skoraj identični. 

Pasolini je bil osupljiva osebnost. S svojim delom je vedno znova zbujal pozornost in povzročal škandale. Vsakič, ko je kaj objavil, sta takoj sledila javna kritika in ogorčenje »varuhov morale«. Tudi glede njegovega umora do danes obstaja veliko teorij. Bil je radikalna osebnost, ki se ni bala konflikta.

Berg pa je bil bolj tihi radikalec. Zanj je bilo značilno popolno skladje med notranjim prepričanjem, umetniškim delom in zunanjim življenjem.

Dialog Berga in Pasolinija se osredotoča na čas Berga na južnem Koroškem in čas Pasolinija v Furlaniji. Če pa bi Pasolinijevo delo reducirali na čas v Furlaniji, to ne bi bilo v skladu z njegovim življenjem in umetniškim opusom, zato smo razstavi dodali cikel Hrdlicke. Hrdlicka osebno ni poznal Pasolinija, a po Pasolinijevem umoru je prebral njegovo biografijo in bil tako fasciniran, da je ustvaril cikel radirank o njegovem življenju. Prične v otroštvu in potem uprizori pomembne trenutke Pasolinijeve zgodbe. Pomembna tema cikla je tudi Pasolinijeva homoseksualnost. Z ogledom cikla lahko globoko vstopiš v Pasolinijev miselni svet.

Dandanes je veliko negotovosti in samovolje. Mislim, da danes politični akterji ne vedo, kam nas pot vodi. V Beli hiši tip zakašlja in naenkrat vse borze propadajo. Dan kasneje pa je spet vse drugače. Saj se nihče ne spozna več. Obstaja občutek, da konstrukt turbokapitalizma lahko vsak trenutek propade. Mogoče bomo kmalu v situaciji, da se bomo morali otresti vrednote denarja in se koncentrirati na druge vrednote. To sta umet­nika tudi storila.

Menim, da je bil čudež, da je leta 1968 sploh bil ustanovljen Muzej Wernerja Berga. To je bila velika sreča za našo regijo. Nikjer drugje ne bi mogel Bergov opus, ki je tako precizno ujel življenje v teh krajih, tako učinkovati kot tukaj. 

Od leta 2004 Berga vedno znova postavljamo v dialog z drugimi umetniki in na ta način tudi postavljamo njegovo delo v nov okvir. Tako si lahko vsako leto ogledaš Bergovo delo z novimi očmi. Dialog z delom Pasolinija, posebno ob 50. obletnici njegove smrti, je nekaj zelo zanimivega. Za nas je ta razstava privilegij.

Muzej od leta 2017 oblikuje tudi javni prostor z umetninami na pročeljih hiš. Na žalost bomo lahko letos obesili le dve platni, ker nas zveza letos ni financirala. Upamo pa, da naslednje leto lahko spet dokažemo, da smo vredni podpore od države.