Modra barva za svetnike

Gorje na Zilji so v pogovornem jeziku za domačine Gorjane, sebi pa pravijo Gorjanci, enako kot prebivalci Gorij na Gorenjskem, od koder prihaja Anja Bunderla. Umetnica se v farovžu v Gorjah v občini Straja vas predstavlja na razstavi Podobe Zile. V tamkajšnjem farovžu so na ogled, pa tudi naprodaj upodobitve ziljskih šiš, panjske končnice, podobe Zilank in Zilanov ter reke Zilje, pa tudi ročno izdelana lončevina. Ziljo, njene jedi in ljudi je Anja spoznala leta 2022 med zbiranjem receptov za trojezično knjigo Bakreni lonec, ki je izšla leta 2023. Dela Anje Bunderla so po dogovoru z Danielom Mešnikom (tel. 0660 1261 246) na ogled do 15. septembra 2025. Anja Bunderla je tudi čebelarka, naravovarstvenica ter varuhinja kulturne in naravne dediščine. Za svoje zasluge na področju ohranjanja kulturne dediščine je leta 2024 v Svečah prejela priznanje Naša Slovenija. Trenutno z Ivanom Klaričem snema material za film, ki bo Anjin starodoben pristop k poslikavi panjskih končnic in pridobivanju barv zanje dokumentiral za zanamce. Je namreč edina v Sloveniji, ki na panjske končnice slika s pigmenti, ki jih sama pridobi v naravi. Ta stara tehnika poslikave panjskih končnic je od leta 2022 vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije, za vpis te enote je zaslužna prav Anja Bunderla.

Še preden je Anja začela v opuščenem kamnolomu pri Železni Kapli stikati za kamni, polnimi železovega oksida, iz katerega pridobiva rjavo barvo, je bila že povezana s koroškimi čebelarji. Po zaključenem študiju likovne pedagogike se je Anja leta 2010 zaposlila kot vodička v Čebelarskem muzeju v Radovljici. »Kot likovnica sem vedela, da panjske končnice, kot smo jih mi prodajali tam, ne ustrezajo barvni paleti tistih končnic, ki smo jih hranili v muzejski zbirki.« Na starih panjskih končnicah je barvna paleta mnogo bolj zadržana od današnjih – pogosto v kričečih odtenkih poslikanih – panjskih končnic. »Iz naše narave ne moreš pridobiti kričečih barv. Če greš k potoku, tam vidiš različne kamnine različnih barv, pa tudi različne gline, ki se jih da zmleti v prah. In to je ta barvna paleta, kakršno najdemo na starih panjskih končnicah.« Kot pravi Anja Bunderla, pri nas v naravi ni kamnin ali mineralov, iz katerih bi lahko pridobila modro barvo. Ta se pridobiva iz kamna lapis lazuli, »cene tega kamna, katerega nahajališča so v Afganistanu, so primerljive z zlatom«. »Če pogledamo stare končnice, so zelo malo uporabljali modro barvo. Samo na kakšni svetniški podobi so plašče naredili modre. Ker to je bila res draga, dragocena barva in še vedno je.« Recimo sok borovnic ni primeren kot nadomestek za modro, »ker rastlinske barve s časom oksidirajo in postane vse sčasoma rjavo«. Praksa pridobivanja mineralnih barvil iz narave je na Slovenskem začela izginjati ob koncu 19. stoletja. Kar se tiče motivov panjskih končnic, pa ima Anja Bunderla najraje »tiste s samega začetka panjskih končnic, se pravi take, na katerih so zaščitni simboli, kot je recimo trotamora, s katero so poskušali otroke, čebele in živino zaščititi pred zlom«. Kot pravi Anja Bunderla, so nekoč čebelarji, ko so svoje čebele vozili na pašo, s panjskimi končnicami pripovedovali zgodbe o tem, kaj se dogaja v določeni vasi. »Slikali so tudi umore, recimo trojni umor v Ločah. Ker niso vsi znali brati, je bila to televizija na prostem.«

Prvo čebeljo družino so Anji Bunderla leta 2010 podarili gorenjski čebelarji. Danes se Anja ukvarja z vzrejo matic kranjske sivke, v lasti pa ima tudi 22 čebeljih družin. Te domujejo v posebnem panju na vozu za konjsko vprego, v tako imenovanem kranjskogorskem tipu panja, ki ga je Anja odkrila v Podrojah. Njegov lastnik je bil koroški Slovenec,  pokojni globaški pek in čebelar Rainer Greiner, ki je panj po smrti namenil Anji. V želji po zaščiti pašnika pred sotesko Vintgar, ki ga je želela občina Gorje spremeniti v parkirišče, se je Anja Bunderla med leti 2018–2022 kot samostojna svetnica podala v občinsko politiko. Te izkušnje nima v lepem spominu, pašnik, za katerega ji je šlo, pa zaenkrat na srečo ostaja nepozidan. »Sem precej čustven človek. Zasmilijo se mi in živali in rastline, ko sem jih opazovala tam, ko sem nabirala rože in mi je škoda, mi je hudo, da se tega ne spoštuje. Da pač vsi rijejo po vsem, kar jim pride pod noge. To me prizadene. Zato ne moram gledati pri miru, ampak je treba nekaj narediti. Če nekaj vidim ali pa če imam idejo, jo moram tudi uresničiti.«