Intervju z umetnico

Barve se prelivajo ena v drugi in nastaja mrk, v katerem se borita magenta in vijolična. Skoraj naravno svetita pigmenta v tisočih odtenkih. Le ob robu se vidijo rahle sledi manipulacije umetnika. Slika je nepredmetna, fluidna, lahkotna stvar. Imenuje se Tragikomedija. Razstava Zuzane Kaliňakove v pliberški galeriji EMO je polna čustvenih umetnin. Slovaška umetnica in pesnica se ukvarja z mnogimi zvrstmi umetniškega izražanja (od skulptur do fotografije). Pogovor o njeni umetnosti, potovanju in poeziji.

Vaše »ready-made« skulpture pogosto vsebujejo znake vere v predelani obliki. Kaj vas zanima na sakralnem subtekstu? Zuzana Kaliňakova
V letih 2007 do 2010 sem ustvarjala serijo objektov z naslovom »Neo sacral«. Ko sem se prvotno začela igrati s simboli, sem ugotovila, da vsebujejo veliko več, kot je vidno na prvi pogled. Če simbole malo predelaš, jih malo spremeniš, se njihov pomen razširi. Podariš jim nov pomen, včasih celo nasprotni pomen, ki pa je še vedno v interakcij s prvotnim. Ta odnos je zame najzanimivejši element.

Naslovi vaših del so pozorno izbrani, na primer se pliberška razstava imenuje »Lost in translation«. Kakšno vlogo igrata poezija in literatura pri vašem delu?
Ljubim poezijo. Letos so moje pesmice bile prvič objavljene v Fraktal. To je slovaški časopis za literaturo. Zame je poezija precej blizu abstraktni umetnosti. Na primer: iz vseh stavkov, ki bi opisali neko situacijo v prozi, v poeziji izbereš le nekaj besed. Na prvi pogled včasih izgleda, kot da besede sploh ne bi bile navezane na tematiko. Toda, ko si prebral cel stolpec verzov, razumeš in začutiš, kaj hoče pisatelj reci. Mogoče celo globlje, kot bi razumel preko branja knjige. Pri zadnji razstavi so se naslovi mojih slik sestavili iz delčkov mojih pesmic. Tokrat pa sem šla še korak dalje. Izbrala sem besedo ali parček besed za ključ, ki naj bi opazovalcem omogočil, da ustvari pesmico kar sam. Besede, povezave in slika mogoče ustvarijo nekaj, kar je edinstveno ravno za tega opazovalca.

Aktualna razstava v Pliberku kaže slike, ki so bile narisane na posebno aluminijsko folijo. Zakaj ste izbrali ravno to podlago?
Najti to folijo je bil srečen slučaj, kot se to pogosto dogaja v svetu umetnosti. Proces slikanja na takšni podlagi mi je odprl nove možnosti ekspresije. Uporabljam oljne barve, kajti hotela sem ustvariti umetnine, ki so barvite, dinamične, bleščeče in lahkotne.

Potovali ste v Azijo in Ameriko za vaše študije. Kako so potovanja vplivala?
Mislim, da je potovanje najbolj zanimiva in napeta izkušnja za umetnika. Če obiskuješ kraje kot so Mehika, Myanmar ali New York, doživiš čisto drugo kulturo. Spoznaš nove načine življenja, nove estetike, nove barve in materiale. Potovanje spremeni pogled na življenje, ti odpre oči in srce in pospešuje kreativnost.

Kaj ali kdo vas je najbolj zaznamoval kot umetnico?
Ne bi vedela povedati le enega imena, kajti mnogi umetniki in umetnice so mi zelo blizu. Ampak na splošno je ameriško abstraktno slikanje močno vplivalo name. Kot dijakinji mi ta zvrst slikanja sploh ni bila všeč. Ljubila sem le umetnike kot na primer Rembrandta ali Tiziana. Toda več let pozneje sem si ogledala zbirko MOMA v New Yorku. Ta izlet je res spremenil moje mnenje. Zaznamovalo me je. Obiskovanje galerij v Chelseaju pa je potem tudi še porušilo mentalno oviro, ki mi je diktirala „kako naj umetnost izgleda“.

Kaj vas je pripeljalo v Pliberk in kako je nastala razstava?
Ko sem razstavljala v Šentandražu, sem spoznala galerista Emila Omana. Povabil me je v svojo novo galerijo EMO v Pliberku, da bi tudi tam pripravila razstavo. Bila sem zelo vesela, da sem se lahko vrnila v Pliberk, saj sem živela nekaj časa v tem mestu. Imam še vedno zelo dobre prijatelje tukaj in tudi poznam nekaj zbirateljev. Ljubim kraj. Zdi se mi, da je atmosfera na Koroškem vedno polna energija, kajti ljudje razvijajo toliko aktivnosti in pomagajo rasti svojega mesta. Občudujem to.

Kakšne so vaše izkušnje z umetnostno sceno v različnih krajih?
Obstajajo velike razlike na trgu. Nekatere vrste umetnosti je v eni deželi nemogoče prodati, v drugi pa je ravno ta zvrst v modi. Zato je za umetnika včasih neverjetno važno, da si izbereš pravo državo. Kaj mi v Evropi pa manjka, so profesionalni prodajalci umetnosti, ki bi bili most med umetniki in galerijami.