Verena Gotthardt, rojena v Celovcu leta 1996, kjer je maturirala na slovenski gimnaziji, je pri celovški Mohorjevi založbi objavila že dve knjigi, leta  2013 pesniški prvenec Najdeni nič in lani v nemščini napisano zbirko kratke proze Herausgehen. 27. junija je mlada avtorica v Slovenskem kulturnem centru Korotan na Dunaju na zelo dobro obiskani prireditvi po pozdravnem nagovoru  Antona Levsteka  predstavila več odlomkov iz omenjene nemške knjige,  temu branju pa je za nameček  dodala še kratek izbor iz slovenske zbirke razmišljujoče poezije Najdeni nič. Prireditev je popestrilo istočasno odprtje avtoričinih umetniških fotografij in koncert glasbene skupine delta concept.

Blaise Pascal je že v 17. stoletju menil, da vsa nesreča človeštva nastane zato, ker ljudje ne morejo mirno ostati v domači izbi, kar Verena Gotthardt nekoliko tematizira v črtici rausgehen, ko pošlje svojega samotnega protagonista na plan, ker si ta želi po 29 letih vrniti iz tujega sveta domov.

V prozi Verene Gotthardt je zelo veliko ponotranjenega in liričnega. Posebna koroška melodija? Na trenutke sem se spomnil na zgodnje poetične črtice Florjana Lipuša, ki jih je objavljal tudi v nekdanji celovški reviji Vera in dom, v Mladju in v tržaški reviji Most (Nezakonske trave, 1964). V ospredju avtoričinega literarnega pristopa so subtilni zarisi drobnih človeških trenutkov, vpeti v konkretno predstavljeni prostor in čas. Avtorica v kratkih stavkih obkroži bistveno in značilno in iz pripovednega konteksta izlušči eksistencialno jedro sporočila. Na trenutke se oglasi podtalna zatišana melodija, nekakšen slovenski melos v kratkih nemških stavkih, kar vedno znova občutim tudi ob branju nemške proze Korošca Petra Handkeja. Tu in tam avtorica svojo rahlo melanholično pripoved o večinoma več ali manj osamljenih protagonistih pretke s surrealnimi zasuki, sanjarijami in bistroumnimi nesmisli v načinu oksimorona. Velikokrat pripoveduje o samem sebi, o svojih občutkih in razmišljanjih, toda tudi ob opisovanju življenjskih stanj in dejanj v pripovedih z različnimi drugimi »glavnimi junaki« oblikuje značilni psihogram  ne le njihovih notranjih občutkov in stanj, temveč pove tudi veliko o sebi. 

Verena Gotthardt študira ta čas na dunajski Univerzi za uporabno umetnost  fotografijo in se udejstvuje tudi kot fotografinja. Pogled v njeno fotografsko dejavnost ponuja aktualna razstava v Korotanu, na kateri je vse poletje do 31. avgusta na ogled niz njenih umetniških slik, ki so nastale med drugim ob njenem bivanju v Parizu. Zanimivi so na poseben način  »odtujeni« portreti različnih oseb na cesti, velikokrat fotografirani od zadaj oziroma predstavljeni samo z delom njihovega telesa ali obraza kot pars pro toto.  Na eni od fotografij se predstavljena oseba razpušča in izginja v izložbenem oknu, medtem ko na drugi fotografiji  opazimo samo del »preostalega okna«. Taki fotografski prikazi, ki so objavljeni tudi v njeni najnovejši knjigi, kjer so povezani s kratkimi lapidarnimi dvojezičnimi ironičnimi zapisi, spodbujajo opazovalca k razmišljanju.

Poseben dodaten dogodek poletne prireditve v Korotanu je bil nastop  moderne glasbene skupine delta concept, ki je subtilno z rokovskim zagonom  improvizirala lastne občutke in nagovorila predvsem številno mlajše občinstvo.