Izi Stern je med koroškimi Slovenci znano ime, saj je simbol za kakovost in mojstrsko oblikovanje. Izi si je izbral redek poklic: ukvarja se s poslikavo porcelana. Umetniški pristop k delu je gonilna sila, ki iz oblikovalca izvablja nenavadne umetniške stvaritve. V njih najde svoj prostor tudi Izijev materni jezik.
Skupina Ostre šivanke in Slovensko prosvetno društvo Valentin Polanšek sta pretekli petek organizirala tečaj slikanja na porcelan, ki je privabil kar dve skupini tečajnikov, saj ga je vodil domačin Izi Stern.
Kako pride otrok z Obirskega do tako redkega poklica?
Izi Stern: Povsem slučajno. Vedno sem zelo rad risal. Na Slovenski gimnaziji me je poučeval in spodbujal profesor Janez Oswald in ko sem gimnazijo predčasno zapustil, sem želel postati tehnični risar. Ker nisem dobil primernega mesta za izobrazbo, sem v Celovcu v trgovini s porcelanom in steklom vprašal, ali potrebujejo vajenca za trgovca. Rekli so mi, da trgovca ne potrebujejo, iščejo pa nekoga, ki bi risal in pisal na porcelan. To mesto sem z veseljem sprejel. Ko sem se izučil za risarja na steklu in porcelanu, sem sedel na vlak in se odpeljal na Dunaj. Predstavil sem se v tradicionalni in znani manufakturi Augarten. Tedaj niso nikogar potrebovali, pet let pozneje pa so me poklicali in mi ponudili zaposlitev. Pa sem spet sedel na vlak na Dunaj … Od tedaj delam v drugi najstarejši manufakturi v Evropi, ki vse do danes predvsem oblikovno ostaja zvesta tradiciji in seveda modernim in sodobnim designom. Večinoma delamo po naročilu. Aktualno so kot darilo priljubljene porcelanaste skodelice za pitje šampanjca. To modo je uvedel že Ludvig XVI., ki je želel piti iz prsi Marie-Antoinette.
Ste se pri delu specializirali za neko področje?
Specializiral sem se na zlato, srebro in na grafiko, še danes prevzemam grafične naloge, pisavo, ornamente itd. Rad delam natančno, to me tudi po 42 letih še vedno veseli (in hvala bogu se pri delu še ne tresem …). Vsak, ki dela pri podjetju Augarten, je na svojem področju dosegel visoko raven. Vedno znova sem se izobraževal. Razvil sem občutek za design in vesel sem, da nikoli nisem imel monotonih nalog. Veliko sem na poti, saj po vsem svetu predstavljam naše podjetje (New York, Paris, London …). Rad pa delam tudi z mladimi, sem član izpitne komisije za keramične poklice po celi Avstriji, za tiste, ki se specializirajo na pozlačevanje in na poslikavo tabel in znakov.
Je življenje na Dunaju vplivalo na privatno življenje?
Redno sem se vračal na Koroško, kjer imam družino. Ostal sem zelo povezan z domačimi kraji, tu sem se ukvarjal z glasbo in z gledališčem. Najprej me je prevzela narodnozabavna glasba. Igral sem v Planinskem sekstetu, potem pa sem obiskoval konservatorij za električno kitaro. Zadnjih dvajset let s svojimi brati igram rock v skupini Bališ, kjer radi pripravljamo nove projekte. Zelo sem navezan na tukajšnje ljudi, tukaj sem še vedno doma, tako da nisem imel občutka, da sem kdaj odšel. Pa tudi na Dunaju sem se dobro vživel, bil član slovenskega krožka, pel pri zboru … Zdaj že več let živim v Nižji Avstriji, pa se usedem na vlak in sem v pol ure na Dunaju, kjer se rad srečujem z znanci, bratranci in s sinovoma, ki sta na Dunaju študirala in zdaj tam delata, torej za srečanja ne prevozim več toliko kilometrov kot pred leti.
Je bila slovenščina kdaj tema pri delu?
V službi samo, kadar smo imeli obisk iz Koroške ali Slovenije, saj sem vodič skozi manufakturo Augarten. Z veseljem sem neštetokrat pozdravil šolarje s celovške Slovenske gimnazije ali z višje šole iz Šent-petra in jim razložil kompleksni postopek ustvarjanja porcelana. Slovenščina je postala pomemben del mojega siceršnjega ustvarjanja. Zlijem jo v svoje designe, in sicer tako, da z besedili koroških avtorjev popišem predmete, npr. dvojezične visoke vaze. Tako sem zapisal besedila Maje Haderlap, Florjana Lipuša, Valentina Polanška, Milke Hartman in drugih. To delam že dobrih 20 let, odkar sem leta 2000 sodeloval na sveškem umetniškem tednu. Rad pa tudi pišem note slovenskih pesmi koroških pesnikov. Po naročilu pa sem večjo svetilko opremil tudi z notami po originalni partituri Mozartove Male nočne glasbe. Seveda vse naredim ročno, od notnih črt do zadnje črke.
Svoje stvaritve tudi razstavljate?
Imel sem že precej razstav po Avstriji in tujini, npr. v Salzburgu, Trstu in Ljubljani. Zadnjo razstavo sem pripravil pred pandemijo leta 2019, naslednjo pa načrtujem za leto, ki prihaja. Manjši objekti – predvsem s slovenskimi, Polanškovimi pesmimi – so na ogled v prodajalni na glavnem trgu v Železni Kapli. Svoje delo pa rad pokažem tudi na tečajih poslikave. Uživam, če tečajniki oblikujejo svoj objekt in ustvarijo kaj nevsakdanjega.
Več vpogleda v moje ustvarjanje nudi spletna stran www.izi-porzellan.at
