Les, volna, žganje in »Alpakakaka«

Na stojnici družine Wieser z Radiš v k & k centru stojijo različni izdelki iz struženega lesa, izbrane vrste sortnega žganja, pleteni in kvačkani izdelki iz volne alpak, pa tudi gnojilo, imenovano Alpakakaka. Marija Wieser, po domače Marica, se je 29. novembra 1955 rodila kot eden od osmih otrok pri Hriberniku v Dvorcu. Izučila se je za prodajalko, nato pa se je pri 22 letih poročila z Nužijem Wieserjem, p. d. Šubernikovim z Zgornjih Rut. »V letu poroke je pri Šuberniku prišel na svet najin prvi sin Niko, leta 1979 se je rodil Martin, leta 1986 pa hčerka Anja. Po rojstvu otrok sem ostala doma, imeli smo krave na kmetiji, proizvajali mleko in ga oddajali mlekarni, prodajali pa smo tudi teličke. Moj mož je bil prej vedno zaposlen pri celovškem magistratu, tako da je bila kmetija več ali manj v mojih rokah.« Marica se je upokojila kot kmetica, njena kmečka pokojnina znaša pičlih 500 evrov. »Naša kmetija ni velika, do spremembe zakonodaje pred 23 leti smo bili oproščeni davkov, zadnjih 23 let pa smo jih morali plačevati. Moževa družina je bila med vojno pregnana, ko so se vrnili, je bila kmetija izropana. Da je lahko tast obnovil kmetijo, se je moral zadolžiti, moj mož je postal posestnik leta 1976, leto dni pred poroko. Skupaj sva prenovila hišo in vsa gospodarska poslopja.«

Dolgo časa je Šubernikova kmetija temeljila na kravah in mleku. Danes je bolj znana po večkrat nagrajenem sortnem žganju Nužija Wieserja. Žganje se je sicer že od nekdaj kuhalo pri Šuberniku, a je Maričin tast prej žgal sadjevec iz mešanega mošta. Zaradi strmih travnikov, ki jih je težko in nevarno kositi, so se pri Šuberniku pred tremi leti odločili za alpake. Tedaj so kupili tri alpake, danes njihova čreda šteje že 11 kuštravih glav. »Z ovcami je preveč dela, predvsem s striženjem dvakrat letno, medtem ko alpake strižemo samo enkrat. Volna gre nato na pranje na Štajersko. Volna alpak je res posebna, saj so vlakna votla, mehka na otip, poleg tega pa ta volna izjemno dobro regulira toploto in je pozimi toplejša od ovčje volne, poleti pa se v njej človek ne znoji.« Alpake zjutraj z možem nahranita, za zajtrk jim postrežeta s posebnim müslijem za sorodnice kamel. »Podnevi se naše živalice pasejo in zdaj, ko je sneg, so tudi rade zunaj, imajo pa tudi zavetišče v hlevu.« Z alpakami sicer največ dela srednji sin Martin. 

V mladosti Marice, ki se je tedaj še pisala Hribernik, so bile kmetije na Gurah v veliki meri samooskrbne. Kuhalo, cvrlo in peklo se je tedaj s svinjsko mastjo. »Take velike vreče masti smo snedli,« se spominja Marica. Še danes pri Šuberniku večino živil pridelajo sami, izjeme so müsli za alpake, bučno olje in krompir. »Bučno olje dobivamo iz Globasnice, krompir pa iz Hodiš, saj je bila moja mama pred poroko doma pri Aichholzerju.« Pred zimo je Marica posejala grenke zimske solate in motovilec. Živalski masti se danes izogiba, saj je »treba paziti na zdravje in na holesterol, a si lahko z domačimi zdravili pravzaprav precej pomagaš. Jaz sem letos naredila oksimel, to so trije deli medu, en del jabolčnega kisa in en del zelišč. To se potem pije, jaz žličko pomešam s četrt litra vode. Za bolečine v sklepih pa uporabljam namočeno arniko, ki jo je sin nabral pri Pauličevem sedlu.« Starejši sin Niko, po poklicu električar, živi v Medgorju, Martin je mizar in živi v Dvorcu, hčerka Anja, ki dela kot vzgojiteljica, pa je doma na Žihopoljah.   

V družbi moža, treh otrok, štirih vnukinj in vnukov ter sedmih še živih Hribernikovih bratov in sester bo Marica rojstni dan praznovala na slavnostnem kosilu pri Rosi v Žitari vasi, kjer živi njena sestra Jožica Gregorn. In kaj si Marica želi ob jubileju? »Sploh nič, z družino gremo na kosilo, sicer pa sem napisala nič daril, če mi kdo podari kak evro, pa ga bom vesela.«