Tinje Doma, pravi Jozi Metschina, ima pravi živalski vrt. Slona, jelena, ovco, divjega petelina, orla, vse sorte kač in najrazličnejše vrste plazilcev pa lastovke, golobe in še kaj. In vse je našel v strugah in na prodiščih gorskih rek, potokov in hudournikov. »Vse je narava tako posebno oblikovala, da jih še sam ne bi mogel tako izrezljati.«
Ta ponedeljek je Jozi Metschina v Katoliškem domu prosvete v Tinjah odprl razstavo z naslovom Odkrivanje lepote stvarstva. Na njej so razstavljene tudi nekatere izmed omenjenih živali pa plesalke in angeli ali pa podobe družin in križev. Vse to so kosi lesa, nemalokrat grče in korenine, ki jih je obrusila voda, so jih oklesali kamni in jih je izglodal veter. »Ko zagledam kak kos, že vem, kaj bo iz njega nastalo. Na srečo to vidi le malo ljudi, iz hudournikov pobirajo le velike kose,« razlaga Metschina.
Nabrani les po potrebi obreže in z brušenjem oblikuje le najnujnejše. Pravzaprav s tem samo še poudari in izostri dele, kakor so na primer glave pri kosih, v katerih je ugledal osebe. Sicer pa les samo še pogladi in zaščiti z lužilom, največkrat pa z naravnimi olji.
Iskanje lesa je za Jozija Metschino tudi telesna rekreacija. »Več ur sem na poti ob hudournikih, hoja po kamnih in skalah je tudi telovadba. Predvsem se pa razveselim, kadar najdem kak uporaben kos, še večje pa je potem veselje, ko ga dodelam.« In kakor pravi Metschina, je vse to zanj iskanje, odkrivanje in občudovanje božjega stvarstva. »Če pomislim samo na zaliv Drave pri Šentožboltu, koliko tam videvam hroščev, ptic, srn, vso polnost življenja.« Kar ob tem občuti, je zanj tudi največje načelo, zatrjuje. In to je hvaležnost.
V Tinjah Jozi Metschina razstavlja tudi risbe s svinčnikom in oljenkami, ki so nastale v zadnjih dveh desetletjih. Pri ustvarjanju, razlaga, njegova roka deluje brez razumskega sita ali okvira, svoja čutenja preliva na papir neposredno, »kot da bi bil priklopljen na stvariteljski vrelec.«
Doma je Jozi Metschina z Gore pri Bilčovsu. Ustvarjanje z lesom mu je blizu od malega, izučil se je za mizarja, čeprav je do upokojitve deloval na drugih področjih, od založništva do kulture in poslovnega sveta. Čeprav, kakor zatrjuje, besede upokojitev sploh ne pozna. Tudi po koncu poklicnega življenja je potrebna strukturiranost življenja, je prepričan. Strukturo mu daje odkrivanje lepote stvarstva v umetnosti in kosih lesa, ki jih najdeva ob domačih divjih vodah.
