Ste tudi vi pred leti kaj pretihotapili čez mejo? Cigarete, kavbojke ali več kave, kot je bilo dovoljeno? Ste stvari skrili nekje v avtu in trepetali pred cariniki ali ste jo ubrali kar čez zeleno mejo? In če ste bili pri tihotapljenju uspešni, ste o svojem podvigu ponosno pripovedovali ali ste imeli občutek nepravičnosti?
5. novembra smo v Železni Kapli obiskali odprtje razstave »Tihotapljenje čez Karavanke«, ki nas je popeljala v preteklost, ko so na državni meji bile redne in stroge kontrole, pretok blaga pa je bil omejen ali celo prepovedan.
Dvojezično razstavo v pasaži forum Zarja je prevedel Peter Wieser, nastala pa je v sklopu projekta CarinthiJA 2020.
Sodelovali so Slovensko prosvetno društvo »Zarja« iz Železne Kaple, Center Rinka – Zavod za turizem in trajnostni razvoj Solčavskega, Kulturno in umetniško društvo Jezersko in Tržiški muzej. Za glasbeni okvir je poskrbel harmonikaš Thomas Nečemer.
Avtorica razstave Irena Destovnik se je odpravila v Železno Kaplo, Korte, Solčavo, Tržič, Lom pod Storžičem in na Jezersko, kjer se je srečala s kar 38 sogovorci, ki so poročali o doživetjih na meji in o tihotapskih zgodbah. Avtorica je zgodbe, fotografsko gradivo in nekaj pretihotapljenih razstavnih objektov povezala v celoto, ki priča o razgibani zgodovini območja, kjer se je meja skozi zgodovino spreminjala.
Predpisi so omejevali prenos blaga, za uvoz nekaterih stvari pa je bilo treba plačati visoke dajatve. Predvsem obmejni prebivalci so si kljub tem predpisom znali priskrbeti »prepovedano« blago za svoje vsakdanje potrebe.
Irena Destovnik: »Čeprav po zakonu med tihotapljenje spada vsako nedovoljeno prenašanje blaga čez mejo, pa so ljudje vedno znali zelo dobro ločevati med tihotapljenjem za lastne potrebe in tihotapljenjem z namenom zaslužka. Zanimali so me predvsem tisti, ki so tihotapili, »šmuglali« oziroma »švercali« za svoje lastne potrebe. V vseh časih in krajih so zaradi svoje iznajdljivosti veljali za nekakšne junake, zgodbe o njihovih podvigih pa se še vedno ustno prenašajo iz roda v rod.«
Kaj so nekoč tihotapili? V obdobju Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije so mejo varovali in nadzorovali finančni stražniki, cariniki, orožniki in graničarji. Takrat so z avstrijskega območja preko meje tihotapili blago, nad katerim je imela monopol država, npr. saharin, vžigalnike, kamenčke za vžigalnike in papir za zvijanje cigaret. V času povojnega pomanjkanja so v Jugoslavijo tihotapili tehnične predmete in gradbeni material. Marsikdo se verjetno še spomni prve polovice osemdesetih let, ko so jugoslovanski državljani v Avstrijo hodili nakupovat kavo, čokolado, banane, margarino, zabavno elektroniko, fotografske aparate in računalnike. Takrat je Jugoslavija skušala preprečiti odliv deviz, zato je omejevala odhode v tujino in iznos denarja.
Kako so tihotapili blago? Z avstrijske strani so ga prenašali čez uradne mejne prehode ali čez t. i. »zeleno mejo«. Na uradnih mejnih prehodih so blago skrivali v najrazličnejših delih avtomobila ali avtobusa, včasih pa so ga skrili ob telo, pod obleko.
Nekateri so raje »švercali« po skrivnih poteh čez zeleno mejo. V Avstriji so kupili stvari, jih skrili na avstrijski strani meje, se preko mejnega prehoda vrnili domov, naslednji dan pa skrito blago po gozdnih poteh v nahrbtnikih ali koših odnesli preko meje na jugoslovansko stran. Včasih so se »švercarji« z obeh strani meje srečali kje v gorah, kaj skupaj spili in tam zamenjali blago. Čez zeleno mejo so v Jugoslavijo tihotapili kmetijsko orodje, elektromotorje, razstavljene agregate in obračalnike ter druge tehnične predmete, elektromaterial, rezervne avtomobilske dele in druge predmete za osebno rabo. Zanimive so zgodbe z vratolomnih tihotapskih poti, po katerih so izkušeni tržiški alpinisti – zase in za svoje prijatelje – prenašali prve računalnike in večje količine kave, celo zmaje za letenje.
Seveda ne gre pozabiti, da je bilo tihotapljenje preko zelene meje nevarno, saj ni šlo le za prepovedan prenos blaga, temveč tudi za kaznivo ilegalno prečkanje meje, ki so ga nekateri plačali z življenjem.
Razstava »Tihotapljenje čez Karavanke« bo trajala do 31. januarja 2022. Lepo kaže skupno zgodovino obmejnega območja ter osvetljuje dejavnost, ki je krojila življenje naših prednikov in naše doživljanje državne meje vse do leta 2007, ko je Slovenija postala država članica schengenskega območja prostega pretoka ljudi in blaga.
