Hermann Bričko bo ta petek, 13. septembra, ob pol osmih v Hiši kulture v Žvabeku otvoril razstavo svojih slik in grafik. Geslo razstave je »Čuti.Umetnost«.
S pomočjo društvenikov je Hermann Bričko (73) minuli torek obešal svoje umetnine po stenah Hiše kulture, ki je dom tamkajšnega nadvse aktivnega Katoliškega prosvetnega društva Drava. Bričko pove, da se mu zdi stavba zelo primerna za razstavo, ker je starejša hiša z dušo in ni tako sterilna kot drugi razstavni prostori.
Hermann Bričko se je rodil kot najstarejši otrok na majhni kmetiji pri Ugrinu v Dvoru, doraščal je z dvema bratoma in eno sestro. Po ljudski šoli v Šmihelu je obiskoval glavno šolo v Pliberku, kjer je bil sošolec svoje bodoče žene in življenjske sopotnice Marije, rojene Broman. Pri Kuscheju v Pliberku se je izučil za mizarja. Pri več kot 40 letih je zamenjal poklic, opravil je potrebne izpite in bil do upokojitve sodelavec avstrijske zdravstvene zavarovalnice. Kot uslužbenec pri okencu (Schalter) je obravnaval razne prošnje in pomagal ljudem, to pa »s človeškim pristopom, moj cilj je bil, da bo zadeva pozitivno urejena v smislu človeka, ki ima neko težavo, skrbi ali odprta vprašanja. Iskal sem rešitve, ne razlogov, da bi moral prošnjo odkloniti.«
Že kot otrok je rad risal, fasciniralo ga je, če je ustvaril kaj novega, čeprav se doma za to ni nihče preveč zanimal. Ustvarja že desetletja, preizkusil je že precej tehnik likovne umetnosti. V Žvabeku bo razstavljal grafična dela in slike, ki jih riše z akrilnimi barvami. Ustvarjanja grafik se je lotil, ko je videl dela slovenskega umetnika Bogdana Borčiča (1926–2014): »Ta dela so v meni takoj vzbudile zanimanje.« Bričko si je kot spreten rokodelec kar sam ustvaril prvi stroj za tiskanje in se naučil tehnike tiskanja. Večkrat pa je moral tudi vse vreči v koš, ker ni uspelo. »Sem precej samokritičen človek.« V prvih letih je dela razstavljal le na skupinskih razstavah, prvo samostojno je imel leta 2006 v kavarni Pazzo v Pliberku. »Moje slike niso realistične, pa tudi niso povsem abstraktne,« razlaga.
Kot mizar je risal tudi načrte za pohištvo, moral je biti zelo natančen, kar bo mogoče ta ali oni v določeni meri zaznal tudi pri opazovanju njegovih grafik. Navdih za ustvarjanje najde na primer v naravi. Večino slik pa si, preden prime čopič in izbere barve, ki so naravne in ne preveč kričeče, predstavlja pred notranjim očesom. »V prvi vrsti morajo biti slike in grafike všeč meni, to je pač moj hobi in sprostitev.« Bričko o sebi ne trdi, da je umetnik: »Dandanes je že vsak umetnik, a kaj je res umetnost, naj odločajo drugi. Jaz pač ustvarjam, kar mi pade v glavo. Ne ustvarjam slik po naročilu, tudi barve določim le jaz. Producent pač nisem.« Nekatere slike imajo tudi izpoved, na primer grafika, na kateri so videti vrata brez kljuke. Imajo taka vrata brez kljuke ljudje, ki ne želijo obiska?
Nekako ima Hermann Bričko umetnost le v krvi, saj je daljni sorodnik znamenitega slovenskega glasbenika Radovana Gobca (1909–1995), avtorja skladbe »O, Podjuna« z besedilom Milke Hartman. Iz Šuštarjeve rodbine v Šmihelu je izhajala mati Radovana Gobca Neža, roj. Viternik, Nežin brat pa je bil Franc Viternik, Ugrin v Dvoru, stari oče Hermanna Brička.
Bričko ima atelje na podstrešju v svoji hiši v Dvoru. Ponosen je na hčerki, obe sta zaključili študij. Marcella je študirala gospodarstvo in dela v velikem podjetju, Verena pa je farmacevtka v Borovljah.
