Šmihelčan Helmut Blažej je organizator tridnevne umetniške delavnice ARS CORVINUS, ki je bila ta teden v občinskem uradu v Šmihelu. Dolgoletni profesionalni gasilec je z umetnostjo povezan od mladih nog.
Med torkom, 23., in četrtkom, 25. majem je bila v prostorih občinskega urada v Šmihelu potekala osma umetniška delavnica ARS CORVINUS. Z organizacijo likovne delavnice je pred 16 leti začel Helmut Blažej. Izučeni mizar je doslej razstavljal v Avstriji, Sloveniji in Italiji. Začel je s kmečkim slikanjem, to je poslikavami kmečkih skrinj in panjskih končnic, nadaljeval z lesorezom in slikanjem na steklo, sledilo je naivno slikarstvo, preden se je okoli leta 1990 poslovil od figuralike in se zapisal abstraktni umetnosti. »Kljub abstrakciji mora imeti slika temo, pri meni je to najpogosteje pokrajina, posebej kraška.« Prvo razstavo doma je imel leta 1985 v okviru Globaškega kulturnega tedna, v tujini pa leta 1986 na mariborski Tehnični fakulteti.
Pri treh letih je Helmut izgubil očeta v prometni nesreči v tedanji Jugoslaviji, mama se je ponovno poročila z mizarskim mojstrom Leitgebom. Po očetovi smrti je Helmut tri leta do vstopa v ljudsko šolo živel pri babici v Mariboru, od koder je bila njegova mama. Pri očimu se je Helmut izučil za mizarja in se nato zaposlil v njegovem podjetju, ki ga danes ni več. Nato je kot gasilski poveljnik pomagal vzpostaviti profesionalno gasilsko enoto v podjetju Mahle, kjer je 28 let delal kot pooblaščenec za varnost in okolje. Danes je Helmut Blažej upokojenec, tipično zanj pa je, da ima zdaj še manj časa kot prej, ko je bil še zaposlen. »Moj prosti čas je zelo zapolnjen z delom v ateljeju, z obiskovanjem vnukov in z izleti na Kras, ki mi je posebej ljub.«
Kako pa je Helmut pred 16 leti v Šmihelu začel z organizacijo umetniške delavnice ARS CORVINUS? »Večkrat sem bil povabljen na kolonije v Slovenijo in Italijo in tako sem se srečal ter spoznal s kolegi. Nato sem sklenil, da nekaj podobnega organiziram tudi v Šmihelu, kamor sem povabil domačine in nekaj Slovencev, tega koncepta se držim do danes.« Prva dva simpozija sta bila v privatni koči pod Peco, od tedaj naprej pa je bienalna umetniška delavnica v občinskem uradu v Šmihelu.
Umetnik, gasilec in humanitarec
Letos bo imel Helmut Blažej 50 let gasilskega staža. Gasilcem se je pridružil s 17 leti in je hitro napredoval do funkcije podpoveljnika šmihelskih glasilcev, nato je bil poveljnik občinskih gasilcev, pa okrajni (Velikovec) in pokrajinski (Pliberk) poveljnik. »Sem tak človek, da zmerom rad pomagam, vseeno, katera vera, barva ali jezik, zame je pomoč samoumevna.« Humanitarni angažma je Helmuta Blažeja pripeljal tudi v Ukrajino, kamor je deset let dvakrat na leto s tovornjakom vozil humanitarno pomoč iz Koroške. »Pet let zdaj nisem bil več tam. Začelo se je z Beljačanom Andreasom Kuchlerjem, ki je pred kakimi 30 leti v Belorusijo peljal nekdanjo prisilno delavko na Koroškem. Ta si je zaželela, da pred smrtjo obišče domovino, Kuchler ji je to željo izpolnil. Ko sta se vračala, sta se ustavila v ukrajinskih Karpatih, k avtu so pristopile starejše ženske, pripadnice nemške manjšine, in vprašale, ali imajo kaj zanje. Kuchler jim je odvrnil, da nima ničesar, da pa se zagotovo vrne s potrebščinami, in res se je. Njegovi pobudi sem se pridružil pred približno 15 leti. Zdaj, ko je tam vojna, ne moremo tja, prej smo dvakrat letno v Ukrajino peljali pomoč, predvsem oblačila za otroke, šolske potrebščine, higienske potrebščine in zdravila.« Ko se je 24. februarja 2022 začel ruski napad na Ukrajino, so v enem mesecu na Koroškem zbrali 25 tovornjakov pomoči in jo tudi dostavili na zahod države.
Ženo Marijo, s katero ima dva sinova, je spoznal na poroki svojega bratranca Jozija. Eden je zaposlen v podjetju Mahle, drugi, ki je učitelj, živi v Zgornji Avstriji, dela na Univerzi v Gradcu, poučuje pa tudi v Železnem. Helmut je trikratni dedek, z vnuki v Zgornji Avstriji se z ženo pogovarjata v slovenščini: »Ni enostavno, ker so daleč, sva pa pogosto presenečena nad tem, kaj si zapomnijo, recimo vzklik ‘Bouh pomagaj’.«
