Pred celovško kavarno Pazzo se je v petek, 4. novembra, kar trlo ljudi na otvoritvi slikarske razstave Franca Rasingerja. Dodatni magnet za mimoidoče je bil prašič, ki se je vrtel na ražnju pred kavarno, pa tudi bosanski lonec na trinožniku nad ognjem.

Prodajni razstavi, ki bo v celovškem Café Pazzo na ogled do konca januarja 2023, je dal Franc Rasinger naslov »Umetnost v kavarni«. Slikarjeva želja je bila in je še, da bi se v kavarni nasproti univerzitetne menze njegovo umetnost spoznalo in se z njo soočilo čimveč ljudi, povezanih z univerzo, tako študentov kot tudi profesorjev. Študentov je bilo sicer na otvoritvi bolj malo, pa nič ne de, saj otvoritev ni edina priložnost za ogled del Franca Rasingerja, ki je prepričan, da bodo med tednom tudi študentje našli pot do njegove umetnosti. 

Umetnik je na otvoritvi citiral Ivana Cankarja, da mora umetnost izpolnjevati človeško srce. Na kratko je spregovoril tudi o svojem pristopu k slikarstvu, za katerega je poleg uporabe večinoma abstraktne človeške figure in specifične barvne lestvice značilna uporaba glagolice kot drugi likovni element enakovrednega likovnega jezika. Sklicujoč se na marksistične teoretike umetnosti je Rasinger dejal, da mora biti figura izpolnjena z življenjem in akcionizmom, če naj bo dejansko sposobna koga nagovoriti. Dodatna specifika njegovega slikarstva je ta, da abstraktne figure predstavljajo slehernika, medtem ko so slikarju pomembne zgodovinske osebnosti, kot so general Rudolf Maister, atentator Gavrilo Princip ali črnogorski pesnik in vladar Petar II. Petrović Njegoš prepoznavno upodobljene oziroma se slikar pri njihovi upodobitvi odreka abstrakciji. Leta 1950 rojeni slikar Franc Rasinger prihaja iz Šentjakoba, od koder se je pred šestimi leti z ženo Ljubo preselil v Srbijo v Đurđevo, kraj s 5000 prebivalci v bližini Novega Sada v Vojvodini. S Francem Rasingerjem se pogovarja Tomaž Verdev:

Kaj je bilo odločilno za selitev v Srbijo?

Čisto enostavno ne bi zdržal na Koroškem, tudi v Celovcu ne. V Đurđevcu sva si z ženo ustvarila oazo miru, hiško z dvema hektaroma zemlje, kjer imava vrt in sadovnjak. Stike imava predvsem z ženinimi sestrami. Z ženo najin novi dom imenujeva mali raj, kjer si duša spočije. Sprva sva mislila, da bova imela tam samo počitniško hišico, a je po sanaciji hiše prišla korona, med katero sva se najbolj varno počutila na podeželju, nato pa sem zbolel za rakom, kar je tudi razlog za najine stalne obiske Koroške. Res upam, da sva zdaj zadnjič tukaj zaradi terapije. 

Kakšna je danes situacija v Srbiji?

Danes je največje vprašanje Evropska unija, ki je skupaj z ZDA odgovorna za situacijo na Kosovu. Če bi jaz bil srbski predsednik Vučić, bi rekel, naj EU in ZDA rešijo vprašanje Kosova. Potem me lahko nagovorijo za članstvo v Evropski uniji, dokler pa kosovsko vpašanje ni rešeno, se to ne bo zgodilo. 64 odstotkov srbskega prebivalstva je za Kosovo v okviru Srbije. Edina možnost, ki jo Srbija ima, je, da poudarja mir v regiji. Veliko v Srbijo vlaga Kitajska, pa tudi Nemčija, ki izkorišča delovno silo s 500 evri mesečne plače. Podpora, ki jo Aleksandar Vučić uživa med prebivalstvom, je rezultat obsežnih investicij v gradnjo infrastrukture, podjetij in stanovanj. Koliko se je samo v zadnjih desetih letih gradilo v Novem Sadu, v Beogradu in drugod! 

Rad poudarjaš, da je pri ceni, ki jo človek plača za tvojo sliko, bolj bistveno to, da se kupec sooča s sliko, ki ga vpelje v tematski kompleks naroda, identitete, delav-skega razreda, upora in človeka kot subjekta. 

Res je. Narod in delavski razred sta zame skoraj isto, saj med Slovenci na Koroškem ni kdo ve koliko bogatašev. Če vzamemo narodnoosvobodilni boj, je tudi ta povezan z delavskim razredom. Prežihov Voranc je pisal o isti stvarnosti, kot so jo živeli naši predniki, gre za velik, medsebojno povezan kompleks tem. Kar pa zadeva identiteto in zavesti, je že super, da se toliko otrok prijavlja k dvojezičnemu pouku, ampak če nekdo ni zaveden in se nauči samo jezika, je to podobno učenju angleščine kot tujega jezika. V ekonomskem pritisku v podjetjih (če boš pri nas delal, boš govoril nemško), v odpravi obveznega dvojezičnega pouka na južnem Koroškem, kakor tudi v upadu narodne zavesti vidim razloge za naše zdesetkanje. Šlo je za deloma neviden pritisk, ki je vsak dan tlačil naše ljudi.