Fotografska razstava v Celovcu: Kriza naše družbe v slikah Marka Lipuša

Marko Lipuš: Fotografija me je zanimala, doma sem našel kamero in z njo hodil po podeželju, kjer sem odraščal, iskal motive, fotografiral ... Ko sem bil še v gimnaziji, je Miha Dolinšek imel fotografski natečaj. Tam so imeli temnico, kar me je zelo pritegnilo in to je bil bolj resen začetek moje fotografije. Seveda je bilo takrat še vse analogno: fotografije na filmu, mali format, pogosto črno-bele slike.

Začel sem s študijem arhitekture, po dveh semestrih pa sem se posvetil fotografiji na dunajski Šoli za umetniško fotografijo pod vodstvom Friedl Kubelke, ki je imela zelo odprt dostop do fotografije. Na Dunaju sem še dve leti obiskoval šolo za fotografijo in se posvečal različnim fotografskim tehnikam. Počasi sem vstopil v svet profesionalne fotografije, spoznal ljudi, ki se ukvarjajo z istim področjem, ostril svoj pogled …

Seveda, uspeh je bila moja prva razstava na Dunaju, ko sem bil še zelo mlad. Svoj prvi večji projekt sem začel leta 2004, to so bile praskanke 31 literatov, ki so izšle tudi v knjigi.

Stvari so potekale nekako paralelno. Na Koroškem so bile med drugim Musilova hiša ter mnoge druge institucije do mene zelo odprte. Počutil sem se dobro sprejetega.

Na začetku sem se ukvarjal z obdelavo negativov, to pomeni, da sem ročno posegal v negative, jih fizično spreminjal in z njimi delal odtise. To je bil moj prvi umetniški izraz, ki se je še razvijal in spreminjal. Večinoma moje slike niso le od­slikava realnega motiva, temveč gre za intervencije v sliko, vanjo posegam z različnimi fotografskimi metodami. Raz­voj digitalnega sveta je prinesel nove teme in slike, npr. fotokartoons, ki so bile objavljene v Standardu in trenutno redno v Die Brücke, vse več pa je tudi videoprojektov.

»Umgehen« bi prevedel kot »izogibanje«. Razstava je trilogija, gre torej za tri teme, tri cikle, ki pa se na koncu dopolnjujejo in tvorijo celoto. 

Tri obdelane teme so: socialni razvoj oz. socialna kriza (kjer gre predvsem za brezposelnost v mestih), ekolološka kriza (kjer gre za vpliv oz. posege turistične industrije v naše gore in za temo požarov) ter migracije oz. beg. Pri tretji temi sta glavna motiva morje in puščava, torej poti beguncev, ki želijo v Evropo ali Severno Ameriko. Motiva morje in puščava posegata tudi v temo ekološke krize, saj se svet vse večkrat sooča z onesnaženjem morja in dviganjem morske gladine, pa tudi s širjenjem puščave in izginjanjem življenjskega prostora, kar spet sproža migracije.

To je idejno srce projekta, tu gre zame, za vas, za nas vse. Vsi vemo za krize našega sveta, pa vendarle ne posežemo v dogajanje, ostajamo pasivni, ne gremo v akcijo.

Naslednji večji dogodek bo prihodnjo pomlad na knjižnem sejmu v Leipzigu, tam bom razstavljal na temo (narodne) himne.

Kar se tiče samega umetniškega dela, se mi zdi vseeno, kje človek ustvarja, saj se ne počutim kot del dunajske ali koroške umetniške scene. Moja dela nastajajo v ateljeju, to je moj center, moje središče. Je pa res, da je na Dunaju večja scena, tu je več razstav, galeristov, kustosov …

Na Koroškem je že moje slovensko ime oz. šumnik v imenu politični akt. Tega je na Dunaju manj, tu je vseeno, ali sem Korošec, Slovenec ali koroški Slovenec.

Ja, vedno bolj. Tema »Spominska ura« v Železni Kapli je bila politična, pred tem pa tudi osebni in politični projekt »Babica«. Tako se je razvilo, ampak dandanes stvari hitro postanejo politične ...