So družine, ki so poselile naše kraje, oblikovale pokrajino in kljubovale tako naravi kot političnim zapletom. Ko spoznamo njihovo usodo, se zavemo tudi svoje zgodovine. Ena takih družin je živela na kmetiji Blajs v Koprivni (Železna Kapla), njihova usoda pa je tema razstave »V primežu strahu«, ki bo do začetka septembra na ogled v Kapelški pasaži.
Willi Ošina je za Kulturno društvo Zarja povedal: »V Kapelški pasaži imamo ‘spominsko uro’ umetnika Marka Lipuša s 160 imeni žrtev nacionalsocialističnega nasilja. Razmišljal sem, da bi družine teh žrtev z večjimi projekti predstavili javnosti. Prvi takšen projekt je razstava o usodi družine, ki je živela na kmetiji Blajs.«
V družinsko zgodovino se je poglobil Ferdinand Bevc (63), ki se je pred 40 leti zaradi ljubezni priselil v Koprivno in začel zbirati podatke o tamkajšnjih kmetijah in ljudeh. O poimenovanju zgodnjih kmetij je pojasnil: »V času prvih poselitev so s hišnimi imeni poimenovali le kmetije, saj družinskih imen še niso poznali. Poimenovanje Vleihs/Blajs izhaja iz srednjevisokonemške besede ‘Vleiß’ ali ‘vleihs’, kar je do 14. stoletja pomenilo ‘meso’. Sklepamo lahko, da je bil eden od gospodarjev kmetije mesar ali pa je klal za druge.« Razstava seže globoko v zgodovino, v čas poselitve območja okoli Železne Kaple in spremlja razvoj Blajsove domačije skozi usodna leta naravnih katastrof, kuge in vojn. Prikaže pa tudi tedanje gospodarstvo, družinsko spretno »ženitveno politiko«, posledice razpada cesarstva in postavljanja državnih mej. Za nekdaj zelo močno in veliko družino so bila usodna leta 2. svetovne vojne, ko je umrlo kar 17 od 24 moških vnukov nekdanjega kmeta Andreasa Blajsa. Padli so kot nemški vojaki, kot partizani, ali pa so umrli v taborišču, ker so pomagali ranjenemu partizanu. O tej usodi se v družini ni veliko govorilo, le stari stric je malemu Thomasu pripovedoval, kdo so ljudje na slikah, ki so jih hranili doma. Današnji lastnik kmetije Thomas Kotogany (64) je ohranil spomine in dokumente, ki bodo zdaj prvič predstavljeni javnosti na razstavi »V primežu strahu«. Sence strahu so opazne vse do danes. Nekatere dokumente in pisma iz ujetništva so v družini hranili v leseni skrinji, ki jo je oče malega Thomasa zabil z žeblji in je ostala zaprta vse do današnjega dne. Thomas Kotogany se tako spominja otroštva na odročni kmetiji: »Bilo nas je pet otrok, vendar je en brat umrl za pljučnico. Dve leti po mojem rojstvu je oče imel nesrečo s traktorjem. Pri tej nesreči je umrl še moj starejši brat Walter, oče pa je izgubil nogo. Živeli smo od kmetije in oče je delal v gozdu, vendar si pozimi nismo več upali ostati na posestvu, ker je bilo preveč odročno, cesta pa ni bila splužena, ker oče ni več vozil traktorja. Pozno jeseni smo se z živalmi preselili v Železno Kaplo, kjer smo prezimili, in se spomladi spet vrnili na kmetijo.« Thomasov oče je bil po rodu Madžar, zato je bila Blajsova kmetija večjezična. Med jeziki niso delali razlik, malo so govorili slovensko, malo madžarsko in malo nemško in se tako naučili vseh treh jezikov.
Thomas Kotogany se je odločil za poklic policista, najprej je služboval na Dunaju, potem pa se je vrnil na Koroško, kjer je spoznal svojo ženo Elviro iz Sel. Danes skupaj skrbita za Blajsovo posestvo. Hišo sta obnovila, dala napeljati elektriko, zamenjala sta okna in vgradila kopalnico. Lastnika ne ohranjata le posestva, temveč tudi dragocene spomine na prednike, njihov trud pri delu v strminah in gozdu, njihovo veselje ob družabnem muziciranju in kegljanju, pa tudi na njihovo tragično usodo. Nikogar torej ne preseneča njuna želja za prihodnost, da bi tudi naslednje generacije ohranjale spomin na ljudi iz Koprivne.
Razstava o usodi Blajsovih v Kapelški pasaži bo na ogled do 7. septembra 2024, otvoritev razstave pa bo že v petek, 26. julija, ob 19.00.
