Predzadnji julijski teden je v Svečah tradicionalno čas intenzivnega ustvarjanja umetnosti. Na 39. Slikarskem tednu v Svečah je ustvarjalo šest umetnikov iz Slovenije, Avstrije in Italije. Duh prostora Alpe-Jadran se je tako izkazal kot duh kreativnosti.
Vas v poletnem popoldanskem dremežu. S travnikov se sliši glasno cvrčanje murnov, mačka lenobno prečka cesto, iz daljave se sliši zamolkel ropot traktorja. Železne umetnine ob vaškem potoku se cvrejo v soncu, dremavo tišino prekine oster kikirik petelina. Visoko poletje je, čas vročine, dopustov, kopanja. Čas kmečkih opravil. In v Svečah v Rožu čas umetniškega snovanja, delovanja, zaključevanja.
39. Slikarski teden, ki ga vse od začetkov prireja domače Slovensko prosvetno društvo Kočna, vsebinsko pa ga že dolga leta vodi njegova predsednica Alenka Weber, je letos privabil šest umetnikov in umetnic – v Leipzigu živečo Kranjčanko Suzano Brborović, Avstrijca Iris Andraschek in Huberta Lobniga ter tržaškega Slovenca Sandija Renka, ki so ustvarjali na Vrbnikovi domačiji (Galerija Gorše), Novomeščana Roberta Lozarja, ki je delal v Einspielerjevem centru na Colnarjevi domačiji, ter na Dunaju živečega Predarlžana Christopha Lugerja, ki si je atelje ustvaril v nekdanji ljudski šoli, sedanjem farnem domu. Svoja dela so v soboto, 24. julija, javnosti predstavili v Einspielerjevem centru, trije izmed njih pa so za Novice spregovorili o svojih vtisih na 39. Slikarskem tednu v Svečah.
Sandi Renko
tržaški Slovenec (1949), študiral pri mojstrih tržaške avantgarde, ki je v Padovi desetletja imel svoj oblikovalski studio.
Prvikrat sem v Svečah. Veseli me stik med kulturami tukaj, zato sem vabilo rade volje sprejel. Tudi avstrijski Slovenci in italijanski Slovenci smo drugačni, imamo svoj način življenja, tukaj pa imam občutek, da sem del družine, ki živi v vasi. In to je nekaj krasnega. Ljudje prihajajo k nam umetnikom, gledajo, so radovedni, četudi niso zbiratelji ali galeristi. To je zelo lepo. V tej sobi, ki so mi jo dali, imam zjutraj luč z ene strani, popoldan z druge, atmosfera je poetična in lepo je delati. Ne misliš na drugo, ker nimaš drugih obveznosti kakor doma. Delam lahko v miru in brez pritiska. Čisto drugače se lahko osredotočim na delo. Umetniki se med seboj pogovarjamo, si izmenjavamo misli in to je drugače ko doma, ko si sam pri delu. Že petdeset let delam z valovito lepenko, odkar sem bil študent. Pri vseh delih uporabljam geometrične like, ki spreminjajo svojo podobo, odvisno od zornega kota. Menim, da ima vse v sebi geometrično strukturo. Petdeset let sem živel v Padovi, kjer sem delal kot industrijski oblikovalec. Tudi zato so moja dela bolj geometrična.
Suzana Brborović
iz Kranja (1988), za diplomo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je leta 2012 prejela študentsko Prešernovo nagrado. Živi in kot samostojna umetnica dela v Leipzigu. V Svečah je ustvarjala v ateljeju, obdana z deli Franceta Goršeta.
Po diplomi v Ljubljani sem študij nadaljevala v Nemčiji, kjer sva z možem ostala. Prvič sem na takem slikarskem tednu in je zelo prijetno zamenjati okolje. To je na prvem mestu, sploh če prideš iz mesta in greš v naravo. Menjava okolja vpliva tudi na mentalno stanje. Spoznavaš nove ljudi, umetniki, družiš se z njimi. Nekateri v svoja dela vnesejo utrip tukajšnjega okolja, drugi, ki delamo na projektih, ki so zasnovani že prej, jih nadaljujemo. Atelje je krasen in doživetje je novo. Veliko se pogovarjamo o umetnosti, o umetnikih. Večinoma pa je sproščeno druženje ob dobri hrani in pijači ter izmenjava mnenj. Vsak pove, kar ve. Delam s starimi gradbenimi načrti svojega očeta, ki sem jih izbrskala iz naše kleti, jih uporabila in jim dala novo življenje. Iz več načrtov izrežem oblike, jih potem spnem in dvignem, tako da nastanejo tridimenzionalne konstrukcije. Senca nariše še dodatno risbo na podlago. Nekaterim se zdi, kot da bi bilo vse od žuželk pojedeno. Čas in minevanje sta prisotna na papirju, od vremenskih vplivov in staranja so načrti razbarvani. Moj glavni medij je sicer slikarstvo, kolaži in objekti so dodatek.
Christoph Luger
rojen v Bregenzu (1957), prejemnik nagrade Otta Mauerja, poimenovane po znamenitem duhovniku, zbiratelju umetnosti, mecenu in ustanovitelju dunajske galerije Galerie nächst St. Stephan.
Slikarski teden v Svečah poznam po svojem prijatelju Fritzu Panzerju z Dunaja, ki je bil tukaj pred leti in mi je navdušeno pripovedoval o njem. Potem sem spoznal Alenko Weber, ki me je vprašala, če me sodelovanje zanima. In me je. Slikarski teden je sprememba, drugačna situacija kot v ateljeju, kar ima velik vpliv. Zelo pomembno je, da si v stiku z ljudmi, ki jih drugače ne srečaš. Umetniki se pogovarjamo, delimo si izkušnje in srečujemo se z ljudmi, ki jih to zanima. To je odlično. Iz vasi in okolice vsak dan pride na obisk nekaj ljudi. To sploh ni moteče, temveč me veseli. Včasih prav zaradi prekinitve vidim delo nekoliko drugače, kar je celo prednost. Delam na papirju, slike deloma kolažiram, jih pripnem na steno, lepim papir na papir, včasih tudi kaj odtrgam. Najteže je oceniti lastno delo. Ugotoviti, kdaj je dokončano, in ko je dokončano, ugotoviti, ali je uspelo ali ne. Moja izkušnja je, da se lahko tudi precej motiš. Zato slike rad odložim in si potem iz časovne razdalje laže ustvarim sliko o sliki.
