Od danes, 11. junija, do ponedeljka, 14. junija, je v galeriji Šikoronja odprta razstava stare umetnostne obrti v novi preobleki. Maja Millonig Kupper bo javnosti predstavila svoje klekljane izdelke v povezavi z drugimi materiali. Na prodajni razstavi bo umetnica obiskovalcem demonstrirala umetnostno obrt klekljanja in odgovarjala na vprašanja.
Ko sonce posije v prostor, zažarijo prepletene nitke različnih barv. Nežne so kot sapica, pa vseeno pritegnejo našo pozornost, nas privlačijo in očarajo. V misli se prikradejo stare podobe: idrijska tradicija belih čipk, ženske vloge, temni rudniki in črni knapi …
Po prostoru so razporejene čipke, ki se še sušijo, čipke na slikarskih platnih in v okvirjih, čipke na klekljarski deski in na punklju, seveda pa tudi sukanci, bucike, kvačka itn.
S katerimi materiali ustvarjate čipke?
Na klekljarsko desko ali punkelj pritrdim vzorec in bucike, potem pa nitke prepletam z lesenimi kleklji. Pred tem okoli klekljev navijem nit oz. sukanec, ki mora biti bombažen ali lanen, najvažneje pa je, da se nit ne razteza. Pri umetniškem ali prostem klekljanju, kjer ne gre za tradicionalne vzorce, lahko uporabljamo tudi druge materiale, npr. konjsko žimo, žico, debelejše niti … Kleklje lahko fiksiram s ploščato paličico, da se sukanci ne zapletejo.
Kje najdete vzorce?
Imam veliko knjig, kjer najdem vzorce, rišem pa jih tudi sama. En vzorec je lahko podlaga za različne čipke.
Kako izdelke pripravite za razstavo?
Čipke kot umetniški izdelek, še posebej tridimenzionalne, je treba utrditi, preden se jih sname s podlage, kar klekljarice delajo s posebnim sprejem. Včasih so izdelovali več uporabnih čipk, npr. za perilo in prte so klekljarice škrobile.
Kje ste se naučili klekljati?
Čipke so mi bile všeč že ko sem bila mlado dekle. Mama je idrijske čipke večkrat dobila za darilo. Pred mnogimi leti sem zasledila začetniški čipkarski tečaj pri ljudski visoki šoli (VHS) in ker so me zanimale različne tehnike ročnega ustvarjanja, sem se udeležila tečaja.
Izdelovanje čipk je nekoč veljalo zanekaj tipično ženskega, kar pa zdaj ne velja več. Nekoč so v Idriji ženske služile denar s čipkami, uporabljali so jih predvsem za ženska oblačila, za ovratnike, pajčolane itn.
Čipkrstvo je bilo razširjeno po vsej Evropi, zato sem usvojila različne tehnike klekljanja. Najprej sem klekljala z belim sukancem, potem pa sem na tečaju v Špitalu začela uporabljati druge barve in materiale. Seveda sem v preteklih letih preizkusila celo vrsto tehnik ročnega ustvarjanja, ampak klekljanje je moj najljubši konjiček, ki me vedno spremlja. Na razstavi bom povezala čipke z drugimi tehnikami, npr. z ročno izdelanim papirjem.
Kje in kdaj najraje kljeklate?
Najraje kljeklam, kadar je vse mirno. Skoncentriram se na vzorce, kleklji pa ustvarjajo sebi lastno melodijo. To je zelo pomirjajoče, skoraj meditativno. Včasih klekljam s skupino klekljaric v Šentjakobu, z njimi se že dolgo srečujem. Prijetno je tudi v dvojezični skupini klekljaric v Železni Kapli. Nekatere so že zelo dobre, druge pa tehnike šele spoznavajo. Verjetno bomo letos pripravile našo tretjo razstavo.
Koroški javnosti ste znani predvsem kot profesorica slovenščine.
Ja, poučevala sem slovenščino in telesno vzgojo, pa tudi računalništvo. Bila sem aktivna na različnih področjih. Zdaj se rada posvečam tistemu, kar prija moji duši. Imela sem nekaj skupinskih razstav v Borovljah, Šentjanžu in Bistrici v Rožu in eno samostojno v K&K centru. Predstavila pa sem se tudi že na trgih v Bad Keinkirchheimu, v Beljaku in Celovcu.
Vas klekjanje povezuje?
Ja, vsekakor. Klekljarice si izmenjavamo vzorce, povezujemo pa se tudi s klekljaricami v Sloveniji. Rade se skupaj odpravimo na izlet in ogled čipkarskih dogodkov in razstav.
