Aktualna razstava navdušuje poznavalce Borčićevega opusa, saj so na ogled slike iz zasebne zbirke umetnikove vdove Ide Borčić, ki jih javnost doslej še ni videla. Razstava je zasnovana dvodelno: slike profesorja na stranskih stenah tvorijo neke vrste okvir, v sredini pa so slike njegovega študenta Rudija Benétika. Kurator Ludwig Riedmann: »Bogdan Borčić je bil odličen pedagog. Ni želel, da študentje prevzamejo njegov stil, temveč jih je spodbujal, da si zgradijo svoj svet.«
Čeprav sta bila učitelj in učenec pripadnika različnih generacij in družbenih ureditev, ju je povezovalo ustvarjalno delo. Rudi Benétik (64): »Bogdan Borčić je bil zame očetovski prijatelj vse do svoje smrti pred desetimi leti. Spoznal sem ga na podiplomskem študiju v Ljubljani. Kot profesorja ga je zelo zanimalo, kaj študentje delamo, kaj raziskujemo in kako razmišljamo. Med profesorjem in študentom ni bilo velikih razlik, bil je edini profesor, ki se je tako zelo odprl svojim učencem. Po študiju sva se srečevala ob kuhanju rib na njegovem domu v Slovenj Gradcu in razpravljala o slikarstvu: kakšna je kompozicija, kako delujejo barve, ki jih je polagal drugo ob drugo ... Bil je zelo čustven in domiseln človek. Nikoli se ni postavljal v prvo vrsto, vedel pa je, kaj zna. Mislim, da je bil rojen v napačni državi. Če bi živel v bolj odprtem sistemu, bi njegovo ime bilo še bolj znano.«
Profesorjeva vdova Ida Borčić (76) je povedala, da je njen mož ustvarjal celo pod nečloveškimi pogoji v koncentarcijskem taborišču Dachau: »Slovenci so imeli »interni časopis«. Ko so ga prebrali, so ga zažgali. Ilustriral ga je moj mož Bogdan, ki je bil tedaj še zelo mlad fant.«
Razstava bo odprta do nedelje, 10. novembra, ko bo na finisaži ob 14.00 bral Jani Oswald.
Iz rubrike preberite tudi