Med podjunskimi umetniki se je v preteklih letih uveljavila likovna ustvarjalka Christine Meklin-Sumnitsch. Likovno izražanje jo spremlja skozi vse življenje, kot slikarka pa je razvila zelo intimen odnos do energije, ki jo vsebujejo in izražajo njene umetnine.
Kako se je začela vaša kreativna pot?
Christine Meklin-Sumnitsch: Že vse življenje delujem kreativno. Odraščala sem na kmetiji in moji starši so me spodbujali, da lahko uporabljam najrazličnejše materiale. Začela sem s šivanjem. Doma sem mami vse zrezala in si delala obleko. To sem delala tudi v šoli (HBLA). Risala sem na svilo in na druge podlage. Tudi na tedanji Pedagoški akademiji (današnji Pedagoški visoki šoli) sem se izobraževala na likovnem in na tehničnem področju.
Potem sem izdelovala stvari predvsem za šolarje. Doma sem preizkušala materiale, s šolarji pa sem delala tako, da so lahko kombinirali različne stvari. Lahko so kombinirali vse, kar jim je bilo všeč. Zelo sem bila navdušena, ko sem spoznala, da so tisti otroci, ki kognitivno niso bili tako uspešni, na likovnem področju pogosto ustvarili nekaj čisto posebnega. Z deli otrok sem šla v javnost. Pripravljali smo vernisaže in razstave, tudi na tekmovanjih smo imeli zelo lepe uspehe. Na ustvarjalnem področju sem delala tudi z bodočimi učitelji, saj sem na Pedagoški visoki šoli pet let izobraževala študente za likovno vzgojo.
Kdaj ste začeli slikati zase? Kdaj se je iz pedagoginje izluščila umetnica?
Šele ko sem postala malo starejša, sem začela sama slikati. Pred tem sem večkrat kaj naslikala kot darilo za prijatelje. Ko pa je prijateljica, ki je psihologinja, odprla svojo prakso, me je prosila za nekaj slik in tako se je začelo …
Kaj ste želeli umetniško izraziti?
Takrat sem se poglabljala v energetično delo. Zanimalo me je, kaj nam pomenijo srečanja. Zakaj se včasih od nekoga oddaljiš, nekoga pa srečaš in se z njim zbližaš. Nekoga bolje razumeš kot drugega. Ugotovila sem, da obstajajo energetska polja, kjer prihaja do srečanj oz. zbliževanj — v odvisnosti od stvari, ki na nas vplivajo, nas vodijo, lahko tudi obremenjujejo. To so stvari, ki so neoprijemljive: občutki, prepričanja, neizrečeno itd. Ta energetska polja srečanj so tudi v mojih slikah, ki so večplastne, ki se razvijajo in prekrivajo. Včasih nanesem tudi do sedem plasti, pri tem pa lahko nekaj izgine, drugo se spet pojavi, odvisno od tehnike.
Seveda se je to v meni počasi razvilo. Na začetku je bilo delo bolj intuitivno, zdaj pa pri slikanju lahko »postavljam«, tako da se nekaj pokaže, in če čutim, da to še ni tisto pravo, lahko spet prekrijem, tako da nastane spet nekaj drugega. Zanimivo je, da se ta polja kar odpirajo in ko začutim, da je dobro, dodam še človeške podobe. Brez podob, slika ni dokončana. To je moj notranji pogon. Seveda pa slike nastajajo na določeno temo, kot npr. ekologija, povezovanje, teroristični napad, digitalizacija itd.
Kako izbirate barve in kakšna tehnika vam je blizu?
Vedno delam v trilogijah: motiv obdelam pretežno v rdečih odtenkih, v modrih in v zelenih. Pri tem pa se motiv malo predrugači, saj vsaka slika v meni nekaj sproži, zato nobene ne morem reproducirati.
Rdeča barva me pogosto pritegne, saj je tista, ki izraža največ energije. Na začetku sem delala z akrilnimi barvami, pomešanimi s peskom. Barvo sem nanašala z lopaticami in prsti, ne pa s čopičem. Z dotikom sem se res poglobila v barvni material. Sprva so bile slike zelo težke in debele. To se je z leti spremenilo, vse do danes pa je ostalo pretežno slikanje s prsti.
Kje lahko vidimo vaša dela?
Žal je lani zaradi pandemije odpadlo nekaj razstav. Trenutno pripravljam razstavo za »Schloss Quadrat« v Pliberku, imam pa tudi stalno razstavo v Hiši kulture v Žvabeku.
