Lukas Zuschlag iz Trga (Feldkirchen) se je že v otroških letih navdušil nad baletom. Po maturi in opravljenem civilnem roku ga je pot vodila v Ljubljano, kjer se je že pri devetnajstih letih zaposlil v slovenski gledališki hiši SNG Opera in balet Ljubljana. Zdaj že več kot sedemnajst let navdušuje slovensko plesno publiko, pogosto pa gostuje tudi na tujih odrih. Umetnik iz Koroške je doma ne tej in na oni strani meje in zaveda se, da je to čisto poseben luksuz. 

Lukas Zuschlag: Od leta 2004 sem zaposlen v ljubljanski operi, od leta 2007 pa sem solist, že nekaj časa tudi priznani solist. Plesati sem začel pri šestih letih pri baletni učiteljici Silvii Prokop v Trgu. Pri trinajstih letih sem prišel v Celovec, kjer me je poučeval baletni mojster Marjan Krulanovič, ki je pred mnogimi leti kot baletnik plesal v ljubljanski operi. Pozneje je imel baletno šolo v Celovcu, ostal pa je v stiku z bivšimi kolegi, tako da sem lahko že pri šestnajstih prvič zaplesal na ljubljanskih baletnih odrih, kjer sem sodeloval pri Labodjem jezeru in Hrestaču.

Kako ste prvič doživeli Slovenijo?

V otroških letih sploh nisem imel stika s Slovenijo. Na morje smo hodili v Italijo, tako da o Sloveniji nisem kaj dosti vedel. Ko sem prvič prišel v Ljubljano, je bilo vse novo, nastop smo imeli v Cankarjevem domu, plesali pa smo Labodje jezero. Vse to so bili superlativi, zajelo me je kot val in čeprav sem bil kar malo prestrašen in nisem poznal ne ljudi ne jezika, je bila to zelo lepa izkušnja.

Predstava Romeo in Julija Foto: Darja Štravs Tisu

Kako je bilo ob zaposlitvi?

Starši so me vedno podpirali, odločitve pa prepuščali meni. Ko sem se po civilnem roku v trški bolnišnici zaposlil v ljubljanski operi, sem potreboval nekaj časa, da sem se aklimatiziral. Prvič sem se odselil od doma in živel v tujini, kjer je bilo vse novo. Opazil sem, da so tukaj še drugi umetniki iz tujine in da se na treningih veliko govori angleško, pa tudi, da Slovenci dobro obvladajo tuje jezike. To me je pomirjalo. Navezal sem stike s kolegi in se dobro vživel v novo okolje.

Kje ste se naučili slovenščino?

Slovenščino sem se naučil iz prakse. Jeziki so me vedno zanimali, v gimnaziji sem imel najraje latinščino. Bil sem perfekcionist, zato sem na začetku govoril angleško, saj nisem imel občutka, da znam dovolj slovensko. Ko sem preklopil in spregovoril po slovensko, je bil napredek zelo hiter. Zdi se mi prav, da se iz spoštovanja do države in ljudi trudim naučiti jezik države, kjer živim. Vem, da govorim bolj po ljubljansko, te različice sem se dobro navadil. Ljudje včasih opazijo, da je moj govor drugačen, ampak ne ugotovijo, od kod sem. Večina jih misli, da prihajam iz Primorske.

Zuschlag v predstavi Doktor Živago Foto: Darja Štravs Tisu

Kakšen je tipičen dan baletnikov?

To je zelo različno. Dan se začne ob desetih zjutraj s treningom ob drogu, vadimo skoke itn. Sledijo individualne vaje. Kadar pripravljamo novo premiero, treniramo šest do osem ur, kadar imamo nastope, pa imamo popoldne  prosto.

 Kako doživljate svoj ples?

Rad se vživljam v različne vloge. Jaz ne igram nekega lika, temveč ga začutim v sebi in ta lik sem. Mislim, da je to moja najmočnejša lastnost pri plesu. Vse, kar je okoli mene, se zlije v čas in prostor okoli lika, v katerega se pretopim. 

Kako dolgo lahko človek opravlja poklic baletnega plesalca?

To je različno, odvisno od telesa, poškodb itn. Lahko pa rečemo, da je realističen mejnik pribl. pri štiridesetih letih.

Duet iz Tristana in Isolde Foto: Darja Štravs Tisu

S čim se ukvarjate poleg službe?

Poleg aktivnega plesa me zanima delo koreografa in režiserja. Nekaj izkušenj sem si že nabral kot sodelavec v ljubljanski operi in v celovškem Mestnem gledališču. Med drugim sem za celovško gledališče režiral dva otroška mjuzikla. Tudi ljubljanski baletni ansambel je gostoval v Celovcu. V zadnjih letih sem s celovškim gledališčem intenzivno sodeloval in upam, da se bo sodelovanje po pandemiji nadaljevalo, saj je zame celovško gledališče moj drugi umet­niški dom. 

Ob delu poskušam tudi študirati, kar pa je težko, saj se naši urniki za trening pogosto spreminjajo. Malo sem se ukvarjal z igro, bil sem model za fotografa, rad pa tudi slikam, kar me popelje v nek drugačen svet … Zanimajo me razne ustvarjalne možnosti.

Vem, da imam čisto poseben luksuz: vseeno je, ali se peljem iz Slovenije v Avstrijo ali iz Avstrije v Slovenijo, vedno imam občutek, da grem domov. Obožujem Ljubljano, pomembno pa se mi tudi zdi, da lahko pogosto obiskujem svojo družino. Ne razmišljam o vrnitvi domov, ker nimam občutka, da sem zares odšel. Moj dom je alpsko-jadranski prostor. 

Kako ste doživeli pandemijo?

Ob prvem lock-downu sem šel na Koroško, kjer imamo hišo v naravi. Ker sem takrat zelo veliko delal, je bila nenačrtovana mirna faza kar dobrodošla. Nihče pa ni računal s tem, da bo pandemija trajala tako dolgo. Zadnje čase je bilo že zelo naporno. Baletni plesalci moramo trenirati in ohranjati telesno kondicijo – podobno kot vrhunski športniki. Seveda smo doma vadili, ampak to ne more nadomestiti pravega treninga. Težko je bilo zdržati to dolgo fazo, težko pa se je bilo tudi vrniti in spet doseči svojo telesno kondicijo. 

Prejšnji teden smo imeli po osmih mesecih prvo predstavo v živo. To je bilo olajšanje! Mi smo  namreč živa umetnost. Tudi če dolgo treniramo, naše umetnosti brez predstav enostavno ni. Naša umetnost živi skozi publiko. Junija bomo imeli koncert na Kongresnem trgu, sicer pa bo več dogajanja v naslednji sezoni, česar se zelo veselimo!