»Umetnost & kultura« v podjetju Gasser: Po »pavzi« v četrto desetletje

Te dni je Ingrid Gasser, »most med umetnostjo, kulturo in gospodarstvom« (Christiane Ogris v lavdaciji), prejela iz rok deželnega glavarja Petra Kaiserja veliki častni znak dežele Koroške. Novice pa so jo ob tej priložnosti povabile na pogovor.  

Ingrid Gasser: Leta 1991 je moj mož Franček prevzel podjetje. Ko smo začeli graditi novo pisarniško poslopje, sva z možem imela zamisel, da uredimo v zgornjem nadstropju pisarniškega poslopja kulturno delavnico pod geslom »Umetnost in kultura«. Kot prvega umetnika smo povabili Giselberta Hokeja (1927–2015). Hoke je takoj pozdravil ta projekt in bil pripravljen leta 1994 pripraviti prvo razstavo. S stensko preprogo, ki jo je razstavljal poleg akvarelov in litografij, je razstavljalni prostor spremenil v pravi labirint. Obisk je bil proti pričakovanju izredno dober in nas je  posebno motiviral za nadaljnje razstave. Začeli smo jih prirejati vsako leto, dokler ni prišla korona.   

Idejo je imel Gustav Januš in je na povabilo leta rekel: »Jaz hočem imeti razstavo na vrtu.« Bil je prvi, ki je razstavljal v parku skulptur (»Figur I«).

Iz vse Avstrije, od Tirolske pa do Dunaja. Med njimi so bili poleg Januša in Hokeja tudi Valentin Oman, Paul Flora (1922–2009), Gerhard Gepp (1940–2024) in Manfred Bo­ckelmann, brat Uda Jürgensa.

Iz naše občine ter iz tujih krajev, mdr. iz Beljaka in Gradca. Tudi mnogo otrok je bilo med njimi. Nekateri so prosili tudi umetnike za avtograme.

Edini pogoj za umetnike je, da je v središču njihovih umetniških del obdelava lesa.  

Leta 2021 je prevzel podjetje najin sin Fabian. Izvedle so se tudi investicije v podjetje v milijonskih vsotah ter investicije v popravila in osušitev parka skulptur. Sicer pa nikoli nismo ukinili kulturne delavnice in vrta skulptur. Imeli smo pavzo samo zaradi korone.    

Trenutno imam preference za umetnice, ker so doslej bile glede razstav v našem podjetju v manjšini. Imam konkretno predstavo, toda  imena še ne morem povedati.

Doslej do takega povabila še ni prišlo. Kar pa ne pomeni, da bo pri tem ostalo tudi v bodoče. Umetnost ne pozna meja.

Moja ljubezen do umetnosti pride gotovo od mame. Čeprav ni bilo denarja, za umetnost je vedno bil. Sicer pa sem študirala tudi pedagogiko na univerzi in študij zaključila z doktoratom, prav tako pa umetnostno vzgojo na pedagoški akademiji. Oboje se da zelo dobro povezati.

Da. Pozneje upam, da bosta nadaljevala sin in snaha. Močno želim, da bosta kulturna delavnica in park skulptur delovala najmanj še celo  četrto desetletje.