Premiera Učne ure, uprizoritve besedila francoskega dramatika romunskega rodu Eugèna Ionesca, je bila v sredo, 27. aprila, v k & k centru Šentjanž. V režiji Alenke Hain to absurdno igro uprizarjajo igralec Aleksander Tolmaier (v vlogi profesorja) in igralki Johanna Hainz (v predstavi v slovenščini je služkinja, v predstavi, ki je v nemščini, pa učenka) ter Lara Fortuna (v predstavi v slovenščini igra učenko, v predstavi v nemščini pa služkinjo). Režiserka Alenka Hain je o predstavi povedala: »Dodana vrednost predstave je ta, da smo jo ustvarili v obeh jezikih, slovenščini in nemščini. Zanimivo je, kako jezik sam lahko spremeni predstavo, kljub temu da je postavitev ista.«
Celotna predstava se odvija v prostoru profesorja. Kot intelektualec je predstavnik višjega družbenega sloja: ima visoko izobrazbo, urejen dom z raznimi učnimi priomočki, služkinjo. Zazvoni zvonec, tisti zvonec, ki spominja na tipičen zvok starega šolskega zvonca. Vstopi učenka, ki jo pospremi profesorjeva služkinja. Učenka se predstavi profesorju, njun pogovor poteka uradno, profesor je nekoliko vzvišen, vendar svojo vzvišenost obvlada, ko ugotovi, da je mlada učenka izobražena – in da je prišla k njemu na učno uro z namenom, da bo naredila sprejemne izpite na petih fakultetah, na katere se bo vpisala. Profesor je vzhičen in si jo ogleda od nog do glave z izjavo, da je inteligentna. Svojo učno uro vodi s pravo zagnanostjo: Tolmaier v vlogi profesorja nastopi pokončno, odločno in z razločnim govorom. Učenka (Lara Fortuna) ima podobno kot profesor na začetku ure velika pričakovanja, veliko motivacije in tudi vidno dobro sodeluje pri odgovorih na vprašanja, kot so »kako je z vašim razumevanjem percepcije in pluralnosti«, »kaj je aritmetika« ... Napetost zgodbe, ki ji sledimo, se ustvarja ob vedno bolj nervoznem agiranju Tolmaierja, ki zelo dobro stopnjuje svojo igro (tako v gibih, mimiki kot v govoru) vedno bolj norega zapovedovalca in ukazovalnega nasilneža – profesorja, ki podaja vedno manj smiselne učne vsebine. Na drugi strani ga stalno prekinja učenka: »Zob me boli.« Bolečina jo spravlja na rob joka, kar profesor mirno ignorira in v teh trenutkih postaja še bolj žaljiv in nasilnejši. Njegova služkinja v sfingični pozi iz ozadja opazuje dogajanje in kljub tej uri, ki iz učenja preide v mučenje, ne stori ničesar, da bi resnično zavarovala učenko pred norim profesorjem. Opozarja ga: »Aritmetika pelje k filologiji, filologija pa v zločin.« S tem je Ionesco ponazoril ženski lik, ki omogoča prostor za nadaljevanje dejanj bolestne shizofrene narave profesorjevega značaja. Tragičnega konca ni doživela le ta učenka, temveč tudi žrtev pred njo, pa tudi žrtev za njo. Po zaključeni učni uri namreč zopet zazvoni zvonec in lahko si samo predstavljamo, kaj sledi.
V začetku petdesetih let se je Ionesco uvrstil med najpomembnejše dramatike 20. stoletja in ob Samuelu Beckettu postal utemeljitelj dramatike absurda. Njegovo kritično stališče do takratnih gledaliških praks je vplivalo na razvoj novih uprizoritvenih načinov. Zanimivost o avtorju drame: Ionesco je, kljub temu da ga je kot otroka začarala gledališka umetnost, kot odrasel zavzel do gledališča skoraj sovražno stališče. »Včasih se mi zdi, da sem se pisanja za gledališče lotil zato, ker teatra nisem maral.« (vir: spletna enciklopedija Wikipedija)
Ostale predstave v slovenščini: 30. 4., 1. 5. 2022 – 20.00 & 1. 5. 2022, 17.00 Premiera v nemščini bo 4. maja ob 20. uri. Ostale predstave: 5. 5., 6. 5., 7. 5. in 8. 5. 2022 – 20.00.
Iz rubrike Kultura preberite tudi