2019 praznujemo 30. obletnico konvencije Združenih narodov (ZN) o otrokovih pravicah. V konvenciji, ki so jo sprejele vse članice ZN razen ZDA, so zapisane med drugim pravice otrok do zaščite pred diskriminacijo, do imena in državljanstva, izobrazbe, družine itd. Ob priliki obletnice je gledališka in filmska režiserka, novinarka, dramaturginja in politična aktivistka Tina Leisch napisala in uprizorila igro »Kinderfressen leicht gemacht«. Leisch je med drugim dvakrat prejela Nestroyevo gledališko nagrado. Pogovor o »Kinderfressen«, uporniškem gledališču in otrokovih pravicah.
Igra »Kinderfressen leicht gemacht« je nastala ob priliki 30. obletnice konvencije ZN o otrokovih pravicah. Poleg režijskega dela ste tudi napisali knjigo. Kako je prišlo do zgodbe o prijatelju in dveh prijateljicah, ki se v različnih scenarijih znajdejo soočani z raznimi kršitvami otrokovih pravic?
Tina Leisch: V bistvu si te zgodbe niti nisem namislila jaz. V maju in juniju smo priredili 17 gledaliških delavnic v različnih šolah. Z mladino smo se pogovarjali o otrokovih pravicah in potem so udeleženke in udeleženci improvizirali scene k tej tematiki. Te scene smo potem skupno razvijali. Pri tretjem ali četrtem terminu je potem prišel nekdo od dunajskega odvetništva za otroke in mladince. Tistim smo zaigrali scene in potem so oni kot eksperti povedali nekaj k različnim točkam. Govorili smo npr. o nasilju v družini, o tem, kaj moraš storiti, če opaziš, da se v tvoji okolici tepe otroka oz. krši otrokove pravice, koga moram v tem primeru klicati, tudi o tem, če smeš pomagati v domačem podjetju oz. kaj je pomoč, igra in veselje in kje se prične otroško delo. To pomeni, da je cel input, vse te teme, ki se v igri obravnavajo, prišel od otrok in mladincev. Jaz sem potem okoli tega zgradila igro.
Kako ste doživeli vaše številne vloge v tem projektu (kot del režijskega kolektiva, dramaturginja, vodja delavnic...)?
Bili smo ekipa šestih ali sedmih gledališčnikov in gkedališčnic, ki smo vodili te delavnice. Igro sem sicer napisala sama, ampak inscenacijo smo tudi naredili kolektivno. Drugače sploh ne bi šlo, kajti imeli smo le časa od začetka avgusta do 21. oktobra. Nadalje imajo vsi otroci le ob vikendih čas, drugače lahko delaš le s posameznimi na njihovih vlogah. V scenah pa je skoraj vedno vsaj deset ali 15 igralcev in igralk na odru. Zaradi tega smo delali v skupinah in vadili paralelno v različnih sobah. V enem prostoru se je plesalo, v drugem se je delalo na pesmih in v tretjem pa smo vadili neko sceno. Seveda je tako delovanje na eni strani zelo zanimivo, na drugi strani pa tudi pogosto nastaja kaos.
V bistvu pa je bilo zelo lepo delo. Tudi nisem take vrste režiserka, da mora vse plesati, kot jaz žvižgam. Moja težišča so bolj na dramaturgiji, besedilu in koncepciji.
V »Kinderfressen« so igrali otroci in mladinci med osem in 18 let. Kako ocenjujete delo z maldino na splošno in s tako različno starimi mladinci in mladinkami posebej?
Na splošno sem bila res presenečena, kako koncentrirani so bili pri vajah in kako resno so vzeli igro. Nihče ni prišel, ne da bi znal svoj tekst. Seveda imaš vedno neke zgage v skupini, ampak to smo pričakovali. Ni bilo »casting«a za to igro, temveč smo povabili vse, ki so sodelovali pri delavnicah, da se udeležijo predstave. Nekaj pa jih je prišlo od ekipe »Junges Volkstheater«. Edini pogoj je bil, da pridejo vsak vikend na vaje. Res pa opažaš razliko v tem, če nek otrok prihaja iz družine srednjega sloja ali iz bolj revnih razmer. V drugem primeru pač ne obstaja nekdo, ki bi pripeljalotroka na vaje in spet prišel ponj. Med starejšimi so tudi bili mladinci in mladinke, ki med tednu pač niso mogli oz. mogle vaditi, ker imajo zaposlitev. Sam prideš tudi v zadrego, kajti mladinec gre v šolo, po šoli dela in ima domačo nalogo, ob sobotah mora tudi delati in v nedeljo pa na vaje v gledališče. Kje pa ostane prosti čas? Toda za nas je bilo pomembno, da smo ravno tistim, ki imajo sicer težje pogoje, ampak hočejo sodelovati, omogočali biti del igre.
»Kinderfressen« nagovori tudi zelo težavne teme: od zlorabe do zanemarjanja. Kako je ob-činstvo sprejela igro?
Če se igro kritizira, potem to storijo (večinoma) moški kritiki. Razlog za to je, da je to igra, ki jo res lahko vsak razume. To so preproste resnice. Obstaja pa določena kategorija moških gledaliških in filmskih kritikov, ki so jim všeč le produkcije, pri katerih se lahko pokažejo kot kulturno vzvišene. Rabijo v bistvu kulturno-historični sudoku, ki ga oni potem dešifrirajo. Potem pa obstaja še to tipično avstrijsko notorično odklanjanje političnih poučnih iger in dram, ko dvignejo pedagoški kazalec. Naš načrt pa je ravno bil narediti pedagoško poučno igro od otrok za otroke in odrasle. Nastopajoči otroci z igro rekli »Brigajte se za otrokove pravice!« Igri potem očitovati, da je preveč jasna in poučna, je ravno tako inteligentno, kot iti v balet in reci, da plesalci in plesalke le poskakujejo po odru.
Lik »Zuckerengel« (sladkorni angel) izstopa v igri, ker je najbolj simbolen in alegoričen. Zakaj ste odločili za takšno zasnovo vloge?
Tema, ki so jo otroci v delavnicah vedno spet nagovorili, je bila seksualni nedovoljeni poseg, seksualno nasilje in zloraba. Prikazovanje te teme v igri je seveda kočljiva zadeva. Ideja za lik »Zuckerengel« je bila tudi, da se ustvari lik, ki prikaže ambivalenco takšne situacije. Otroci pogosto ne vedo, kaj se jim zgodi. Je prestop meje, ampak tudi v neki meri povezano z naklonjenostjo in bližino. Tudi v delavnici smo imeli takšen primer. Zanimivo pa je, da ta lik otroci različne starosti čisto različno berejo. 12-, 13-letni razumejo, kaj je z inscenacijo mišljeno, za mlajše pa je pogosto le neka smešna osebnost. To mi je všeč in tako je igra tudi brez starostne omejitve.
Kaj vas je pri obdelovanju materije presenetilo na konvenciji ZN o otrokovih pravicah?
Delavnice so deloma potekale v stanovanjskih skupnostih za otroke, ki ne morejo stanovati pri svojih starših. To je bilo zame čisto novo. Tudi, da ne obstajajo več otroška zavetišča. V eni stanovanjski skupnosti je vedno osem otrok. Struktura je zelo familiarna, gleda se na to, da skrbniki in skrbnice ostanejo več let. Prej tudi nisem imela stika z dunajskim odvetništvom za otroke in mladince. Izvedela sem, da gredo v šole, spremljajo otroke k pogajanjem o ločitvi in tudi opravljajo ogromno političnega dela. Nisem vedela, da tudi v Avstriji nimajo vsi otroci istih pravic – otroci, ki pridejo iz dežel izven EU, so zapostavljeni. Npr. otrok ima pravico dorasti z obema staršema. Toda, če je to begunska družina, lahko država vseeno izžene starša, čeprav krši pravico otroka. Ali pa, da so še vedno otroci v priporu.
V vašem gledališkem delu se pogosto bavite s političnimi temami (npr. »Mein Kampf« ali »Irrgelichter am Spiegelgrund«). Ali je to upor preko gledališča?
Seveda! V bistvu me gledališče, film, umetnost itd. le zanima, če je sredstvo za izboljšanje sveta. Živimo v družbi, ki je kapitalistična in nepravična, v kateri obstaja mnogo revnih in malo bogatih in v kateri se mnogo dogaja na simbolični ravni. Kdo sme govoriti, kdo ima prostor v javnosti, kdo ima kateri kulturni kapital? Poskušam uporabiti film in gledališče za to, da se te nepravičnosti odpravljajo. To pa seveda ne uspe. Višjega davka od premoženja ali brezpogojnega osnovnega dohodka ne morem uresničiti z dramo. To so zadeve političnih odločitev in upravnih ukrepov. Kar pa gledališče zna, je nuditi okvir za reprezentacijo. Npr. je bilo zame zelo pomembno, da otroci lahko igrajo na velikem odru Volkstheatra.
Načrt, ki ga v svojem delu tudi pogosto zasledujem, je, ustvariti gledališče, kjer ga običajno ni, npr. v ječi. V Braziliji, Italiji ali Angliji je to povsem običajno, ker ima pozitiven učinek za posameznika in za celotno klimo. Niti ni potrebno, da se izdela neko igro, temveč obstajajo različne teatralno pedagoške vaje, ki pomagajo sodelujočim priti v procesno, odprto dejanje v prostoru brez predsodkov.
Delali ste na nekdanji kmečki domačiji Peršman in soustanovili Društvo Peršman. Napisali ste tudi igro »Enajst duš za enega vola«, ki se bavi s pomorom enot NS enajstih civilistov na domačiji …
Ko sem prvič leta 1998/9 obiskala Peršmanovo domačijo, je bil to zame zelo čuden doživljaj. Bila sem članica skupine ustvarjalk-umetnic, ki so sodelovale z Avstrijsko taboriščno skupnostjo Ravensbrück (Österreichische Lagergemeinsachft Ravensbrück) in naredile intervjuje s pričevalkami, ki so preživele čas v koncentracijskem taborišču za ženske v Ravensbrücku. Naredile smo intervju z Ano Jug, ki je bila ena tistih Selank, ki so skrile člane zelenega kadra. Ona je potem z nami šla v Peršmanov muzej. Muzej je bil v precej slabem stanju: povsod mrtve muhe in razpadajoči dokumenti. Zgodba pa me je takoj zgrabila. Leta 1999/2000 smo potem dobili prvo črno-modro vlado. Nato smo se odločili, da organiziramo kulturno karavano: namreč, če gre Haider na Dunaj, pridemo mi na Koroško. V pankerskih tovornjakih smo se kulturni ustvarjalci in ustvarjalke potem pripeljali. Tedaj je tudi prišlo do mnogo sodelovanja s slovenskimi kulturnimi društvi. Oktobra 2000 smo v Celovcu potem organizirali antifašistično demonstracijo. Prišlo je okoli 1500 italijanskih antifašistov in antifačistk in še enkrat toliko ljudi iz vse Avstrije. Naenkrat je bila v Celovcu demonstracija proti črno-modri vladi, ki je štela več tisoč udeležencev in udeleženk. Tedanji celovški župan je prišel iz mestne hiše in je pljunil Mirka Messnerja, ki je soorganiziral demonstracijo. To potovanje z Dunaja na Koroško je zame bilo kot potovanje skozi čas: na Dunaju se gibljem v letu 2000, ko pridem na Koroško, se najdem v letu 1947/8, kratko po vojni. V bistvu tudi nisem v Avstriji, ker obstajajo le Slovenci, Slovenke, Nemci in Nemke, ni pa nobenih Avstrijcev. Potem smo ustanovili društvo Peršman.
In nato ste tudi prevzeli vlogo kustodinje v Peršmanovem muzeju …
2001 sem pričela delati kot kuratorka v muzeju. Znašla sem se v položaju, da naj ljudjem povem, kaj se je tu zgodilo, ampak v bistvu nisem vedela natančno. Ni obstajal obvezujoč, historičen prikaz dogodkov na Peršmanovi domačiji. Vedela sem, da so nacionalsocialisti umorili enajst civilistov. Ampak podrobnosti so mi manjkale. Nekega dne je potem Karl Stuhlpfarrer, ki je bil zgodovinar na dunajski univerzi, odkril konvolut aktov o preiskavi proti storilcem pomora na Peršmanovi domačiji, ki so jih 1947/8/9 držali na graškem sodišču. Tri leta je preiskava trajala, potem so storilce neobsojene izpustili. Iz teh aktov smo potem naredili igro.
Iz rubrike Kultura preberite tudi