Stične točke v sociotopu

Pojem sociotop je zame tesno povezan s solidarnostjo. Opažam, da družba postaja vedno bolj razdrobljena. Veliko je egoizma in vedno bolj se usmerjamo na ekonomičnost. To je zame zelo problematičen razvoj, ki je poslabšal tudi položaj žensk v umetnosti. Sem umetnica, ki rada zaviha rokave in poskuša delovati proti temu trendu. Projekt »Moj sociotop« je utopija, osnutek proti osam­ljenosti. Ženske različnih generacij, ki so aktivne na umet­niškem področju, naj se v sklopu projekta srečajo v solidarnosti in si izmenjavajo mnenja. Jaz delujem tu kot inovatorka, moderatorka, skrbnica in tudi kot sodelujoča umet­nica. Umetnice naj stopijo iz osamljenega delovanja in ustvarijo skupnost. Upam, da bo uspel prehod v skupno izkuš­njo. Ne more vsaka ženska sama opraviti svoje poti, v skupnosti pa je to mogoče. Še danes je umetniški trg zelo moško dominiran. Temu naj se solidarnostni sociotop umetnic postavi po robu.

Ženske različnih starosti imajo zelo raznolike življenjske realnosti, tudi v družinskih štrukturah. Vsaka ima lastne vire, ki jih lahko prinaša. Mlajše ženske imajo npr. pogosto čisto samoumevno znanje o socialnih medijih. Prinašajo tudi mladostni elan in podjet­nost, ki spodbuja starejše. Med 25 in 30 leti se stopnjuje družbeni pritisk na ženske. Pred 30. letom je žarišče še na izobrazbi, potem pa ženske pogosto skušajo potisniti v še vedno prevladujoče, klasične vloge spolov. Na umet­niškem področju se to razlikovanje po spolu začne pri zapostavljanju vidnosti umetnic. Če umetnica postane mati, je običajno ona tista, ki skrbi za otroka, zato v tem času nastaja manj del. Tudi galerije vabijo predvsem moške umetnike, da razstavljajo. Če je umetnica starejša od 35 let, začne družbo zanimati, zakaj npr. še ni poročena ali zakaj še nima otroka. Nastaja občutek, da ženska družbi nikakor ne more ustreči. Zato je pomebno, da se ženske povežejo in izdelajo metode za premagovanje teh razmer. Projekt, na katerem zdaj delam, je sicer ženski in ima gender-aspekt, a mislim, da je treba tudi moške vključiti v to tematiko. V glavnem se moramo spomniti, da smo ljudje. 

Mislim, da je najvažnejše, biti pripravljen poslušati drugega. Komunikacija gre v obe smeri. Moramo poslušati z dobrimi nameni, potem je sprememba mogoča. Opažam, da se ta pripravljenost v zadnjih letih zmanjšuje. Tudi v politiki se manj posluša. Toda politika, ki jo vodijo le občutki, je napačna pot. Politika bi morala reševati probleme in uvajati reforme v šolstvu, zdravstvu in pri upokojencih. Če imajo občutki preveč teže, se diskurz pogosto prelomi v avtoritarno smer. Tako je poslušanje drugega avtomatsko blokirano. Opažam tudi močno nacionalistično gibanje, ki se izraža tudi s tem, da se krepijo sterotipne vloge.

Sprememba klasičnih predstav o vlogah spolov je povezana s kulturo dialoga. V bistvu je biološka delitev spolov na moške in ženske danes družbeno in tehnično zastarela. Če si ogledamo statistike, vidimo, da je sčasoma prišlo do izenačenja glede na višino in težo. V medijih pa se še danes včasih sliši neverjetno absurdne izjave, npr. da ženske manj hitro mislijo, ker imajo manjše možgane, ali pa da morajo one skrbeti za otroka, ker so rodne. To se celo najde v jurističnem sistemu. Večinoma pri ločitvi namreč ženske bolj ali manj samodejno dobijo skrbništvo za otroke. Menim, da je to napačno. Morali bi si glede skrbništva razdeliti naloge. Osredotočanje na tradicionalne modele in vloge se poveča, če je družba v negotovem položaju. To je danes po eni strani izčrpanost ekonomske rasti, po drugi strani pa koronska pandemija. Mehanizme, ki so zdaj postali aktivni, si je treba kritično ogledati in z odprtostjo nastopati proti njim.

Projekta »Nakit proti spolnih normam« so se udeležili moški in ženske. Govorili smo o tem, zakaj se danes nakit vidi kot nekaj ženskega in če je to vedno tako bilo. Nakita namreč ne nosijo le ženske. Najboljši primer za moškega, ki nosi nakit, je zame še vedno mafijec iz filma s težkimi zlatimi ogrlicami okoli vratu. Tudi če delam z otroki na tej temi, je važno, da stoji človek v ospredju. V dobrodelnem projektu ustvarjam z otroki iz obrobnih okrajev Dunaja maske. Često se v prvem trenutku dekleta odločijo za rožnate materiale in fantje za modre ali črne. Tam sem potem stroga in otrokom dodelim materiale v drugi barvi. Tako prekršimo barvne kode in navade. Na koncu nastane produkt, maska, ki omogoča novo izkušnjo z barvo. 

Sama sem bila članica skupine za samopomoč za ljudi, ki so bili prizadeti od nasilja in soodvisnosti glede na zasvojenost. Ta skupina je bila moje izhodišče in spoznala sem sogovornike in sogovornice, ki so mi lahko pomagali pri vprašanjih okoli ustanovitve MüGeAnTo. V skupini se srečujejo polnolet­­ne hčere, ki jih je mati zlorabila. Pričela sem z ustanovitvijo skupine  v letu 2017/18. Tedaj v celotnem nemškogovorečem območju ni bilo skupine za samopomoč za ženske, ki jih je bilo prizadelo nasilje druge ženske. Iskala sem primerno obliko za skupino in ukvarjala sem se s tem, kako lahko takšno skupino z občutkom moderiram. Mnogo sem se naučila preko aktivnega dela, a sem obiskovala tudi mnogo izpopolnjevalnih tečajev. Zdaj je skupina uradno priznana in je navedena v imeniku krovne organizacije za samopomoč zvez­ne vlade in mesta Dunaj. Aktualno pišem tudi knjigo o svoji prizadetosti zaradi materinega nasilja. Uporabljam svojo zgodbo kot primer, ker mislim, da je pomembno biti zgled. Hočem prikazati poti iz vrtinca nasilja, nov način komunikacije s samim seboj ter kako si lahko kot prizadeta oseba spet pridobiš sposobnost navezovanja odnosov. 

Ker sem bila prizadeta od družinskega nasilja, nimam stika s  starši ali s sestro. Takrat sem se za nedoločen čas odmaknila od družine, da bi se lahko sama okrepila in ozdravila. Od maminega bratranca sem slišala to čudno, pravljično zgodbo moje sudetsko-nemške prababice in dedka. Ko sem člane družine začela natančneje spraševati o tej zgodbi, nisem dobila prepričljivih odgovorov, temveč le idilične fragmente. Tedaj sem občutila hrepenenje po svojih koreninah in hotela sem jasnost. S prijateljico sva torej potovali na Poljsko. V mestu, ki sva ga obiskali, so družine tovarnarjev živele nad reko, delavci in delavke pa spodaj. Spodnji del mesta je pogosto poplavljala reka. Kot arhitektka in urbanistka sem v tem videla jasno zapisano družbeno ureditev. Manjkajoče spoštovanje do delavcev in delavk je bil bolj ali manj program. Od svoje družine sem pogosto slišala, da je mnogo storila za delavce. A na starih družinskih fotografijah je moja družina lepo oblečena in vsi nosijo čevlje, delavci in delavke pa so bosi. Če si delavci niso mogli kupiti čevljev, potem po moje nekaj ni bilo v redu. Ugotovila sem, da je tovarna krp in ščetk moje družine, ki je bila tedaj najbogatejša v mestu, v času nacizma sodelovala z nacionalsocialisti. Tudi zdajšnji lastnik tovarne mi je to potrdil. Moja prababica je v svoji zgodbi preprosto izpustila nacistično sodelovanje in je pripovedovala le olepšano verzijo. Bila je zelo travmatizirana zaradi pregona in vse življenje je se je izogibala neprijetnih spominov. Raje se je videla kot žrtev, kot da bi resnično obdelala preteklost. Mislim, da velja to za mnogo ljudi iz te generacije. Status žrtve je lahko prijeten, okolje sočustvuje s tabo. Lahko pa te tudi blokira. Menim, da je pomembno, da prerastemo samega sebe in prevzamemo odgovornost zase. To pa seveda zahteva spoprijemanje z lastnimi strahovi. Želela bi prababici, da bi ji to uspelo. Mene je govorjenje o svoji prizadetosti zaradi nasilja olajšalo in lahko sem se začela ukvarjati z novimi stvarmi.   

Med potovanjem na Poljskem sem zbirala razne materiale, npr. dele tal iz razlaščene vile ali ščetke iz bivše tovarne moje družine. Iz teh materialov sem razvila serijo objektnih skulptur, ki jih lahko nosiš na telesu. Navsezadnje je to tudi bil pomemben del mojega ukvarjanja z družinsko zgodovino. To potovanje je vplivalo tudi na ustanovitev skupine za samopomoč, ker sem spoznala svoje korenine.