Že sam uvod v začetek 67. Ljubljanskega Festivala je bil dramatičen, saj je njegov direktor Darko Brlek že na tiskovni konferenci 26. junija napovedal, da bo, zaradi slabe vremenske napovedi, odprtje že 1. julija in ne napovedanega 2. julija. Res se ni zmotil, 2. julija je bila nevihta, 1. julija je pa preko 6.000 poslušalcev v lepem vremenu zavzelo celoten Kongresni trg, tja do nunske cerkve in promet na Slovenski cesti so ustavili. To se zelo redko zgodi, vendar je imel Brlek za to opravičilo (ki nam ga je povedal tudi v nagovoru pred koncertom, skupaj z Zoranom Jankovičem, županom mesta Ljubljane), ko je napovedal mednarodno uprizoritev ene najpopularnejših oper nasploh, karizmatično Verdijevo Aido, ki se dogaja na egiptovskih tleh. Izvajalci predstave so prišli iz raznih držav, predvsem je bila tokratna izvedba možna v taki postavitvi zato, ker smo gledali splitsko postavitev opere. Večina izvajalcev, to so dirigent Ivo Lipanovič, pevski zbor in balet so bili iz Hrvatskega narodnega kazališta Split, tudi režiser Dražen Siriščeviç, sicer direktor Koncertne dvorane V. Lisinski, je prišel iz Hrvatske. Iz Splita so prinesli tudi vse sijajne kostume, ki so verno posnemali oblačila tedanjega Egipta, katerega scenarij in dramatičnost je Verdi našel pri francoskem egiptologu A. Marietteju. Pevski zbor so dopolnjevali pevci Opere SNG Maribor, pred odrom je igral naš orkester Slovenske filharmonije, pri fanfarah so učinkovito sodelovali turi člani Orkestra Slovenske vojske in Policijskega orkestra.

Zasedba glavnih vlog je bila odlična, etiopsko princeso in sužnjo egiptovske princese Amneris Aido je odlično pevsko in igralsko interpretirala italijanska sopranistka Susanna Branchini. S svojo odlično tehniko in vživetostjo v vlogo zaljubljene toda nesrečne hčere etiopskega kralja Amonasra je navdušila večtisočglavo množico poslušalcev iz Slovenije in 

tujine. Obe z Amneris sta zaljubljeni v egiptovskega poveljnika Radamesa. Pel ga je Walter Fraccaro, eden najboljših interpretov te vloge. Že po prvi njegovi ariji »Celeste, Aida«, se je sprožil viharni aplavz. Vsa štiri dejanja so polna dramatičnosti, prihod etiopskih sužnjev, med katerimi je tudi Aidin oče Amonasro, njegovo srečanje s hčerko in nato pomilostitev etiopskih sužnjev je polno dramatičnosti, nabitih čustev in predvsem odličnega petja in igranja Giorgia Suriana kot očeta. Redko srečamo na odru pevca ki je tudi odličen igralec, ki živi svojo vlogo in to je bil Suriani. Amneris je pela Rossana Rinaldi, svetovna pevka, ki je pela tudi z Josejem Carrerasom in Placidom Domingom. Tudi v Ljubljani je odlično odigrala svojo ljubosumnost ter s svojim žametnim mezzosopranom in izrednimi višinami navdušila. S krasnim sonornim basom nas je prepričal tudi Leonardo Šariç kot egipčanski kralj in nič manj basist Ivica Čikeš kot veliki svečenik Ramfis. Dirigent Ivo Lipanovič je dobro obvladal mogočni pevski zbor predstavnikov dveh ansamblov in orkester Slovenske filharmonije (ki je rezidenčni orkester letošnjega celotnega Festivala), ki redko igra opere, saj običajno igrajo opere operni orkestri. Žal me ni prepričal splitski balet, ki mu je koreograf namenil zelo skromen baletni vložek. Smo pa prvič v zgodovini ljubljanskega festivala videli pri zmagoslavnem prihodu Radamesa enajst lipicancev, na katerih so prijahali jahači iz Lipice na čelu z Radamesom izza ozadja publike, se zvrstili pred prvo vrsto in nato počasi zapustili Kongresni trg. Kamermanov se je kar trlo!

Zaradi dolžine, opera je trajala dobre tri ure, je bil en sam odmor. Med publiko smo poslušali pripombe, da so zelo pogrešali podnapise v slovenščini (običajno so tudi v angleščini) na dveh premajhnih ekranih, saj so mnogi poslušali Aido prvič in seveda niso vsi razumeli petja v italijanščini. Kljub temu je navdušena publika še dolgo ploskala odličnim izvajalcem. Za nagrado smo pa z ljubljanskega gradu, že po polnoči, po zaključku opere gledali še mogočen nekajminutni ognjemet.