Famozna inscenacija igre »Smrt in deklica« v režiji Mire Stadler v celovškem Mestnem gledališču je tako pri občinstvu kot tudi v javnih občilih naletela na veliko odobravanje.
11. septembra 1973 (pomenljiv datum!) je v Čilu vojska pod vodstvom generala Augusta Pinocheta in z logistično ter politično podporo ZDA strmoglavila in ubila demokratično izvoljenega predsednika Salvatoreja Allendeja in uvedla zatiralski režim, ki mu jih je v zgodovini le malo para. Režim je bil na oblasti do leta 1989, za sabo pa je pustil na tisoče ubitih, mučenih, brez sledu izginulih, travmatiziranih ljudi, skratka srhljivo in krvavo sled. Deset-letje po koncu diktature je posebna komisija resnice skušala raziskati zločine diktature, predvsem mučenje in trpinčenje političnih nasprotnikov.
V ta prelomni čas je Ariel Dorfman, pisatelj s številnimi prelomnicami v svoji biografiji, postavil svoje delo »Smrt in deklica«, eno najbolj znanih južnoameriških literarnih besedil.
To delo je Mira Stadler postavila na oder celovškega Mestnega gledališča. Njena famozna inscenacija je tako pri občinstvu kot tudi v javnih občilih naletela na veliko odobravanje in je zelo uspela.
Srž izpovedi je, da Paulina (igra jo Anne Müller), žena nadebudnega pravnika Gerarda (Thomas Gräßle), ki je vpoklican v komisijo za preiskovanje zločinov Pinochetovega režima, v osebi Mirande (Dominik Warta), ki njenega moža po prometni nezgodi pripelje domov, po glasu in telesnem vonju spozna svojega bivšega režimskega mučitelja in posiljevalca, zdravnika Roberta. Prvič ga vidi, kajti pri zasliševanjih in med posiljevanjem ji je zavezal oči. Citiranje Nietzscheja in Schubertova glasba njen sum samo potrjujeta. Čeprav bivši mučitelj sprva vse taji in se izdaja za nedolžnega, se Paulina odloči, da bo sodbo oz. obračun z njim vzela v svoje roke, s tem pa svojega moža pravnika in posledično tudi sebe pahne v dodatno težko krizo.
Breme nerazščiščene preteklosti
Inscenacija in vsebina sprožata in izzivata univerzalna vprašanja o spravi, maščevanju, o odpuščanju in domnevni pravici do osebnega obračunavanja, krivdi in sumu, o pravni državi, kazni in oproščanju. Teh vprašanj je cela gora, prav tako veliki, če ne večji, pa so odgovori nanje oz. jih ni. Občutek nemoči, nepojasnjene krivde in nepopravljene krivice ter pravice, ki ji ni bilo zadoščeno, se kot črv zajeda v dušo, v zavest prizadetih in s svojim razdiralnim početjem sega po njihovih potomcih ter naslednjih rodovih, kar potrjujejo številne znanstvene raziskave. To breme nerazčiščene preteklosti se je na obeh straneh preneslo in prenašalo na potomce.
Takih primerov med nami ne manjka. Kakšno breme so si naložile osebe, ki so po drugi svetovni vojni živele v sosedstvu, v vaški skupnosti z ljudmi, ki so nje in njihove svojce izdajali, da so prišli v kacete, v kremplje gestapa, bili obsojeni na smrt in obglavljenje, na dosmrtne ječe v kaznilnicah in prisilno delo? Od kod so črpale moči, da so svojim rabljem in izdajalcem odpuščale in odpustile? Iz vere, širokogrudnosti ali pa filantropije? Ali pa enostavno iz bridkega spoznanja, da jim tedanja povojna oblast in postava v tej deželi ne bi stali ob strani? Kaj vemo? Tudi konec srhljive in sila izzivalne predstave je odprt.
Delo je režiserki pisano na kožo
Režiserki Miri Stadler je Dorfmanovo delo »Deklica in smrt« pisano na kožo in lahko rečemo, da je Koroški in celovškemu Mestnemu gledališču pogumno podarila predstavo, polno odprtih vprašanj, s katerimi se moramo tudi v tej, še zmeraj kljukasti deželi, soočati. Za to ji velja veliko priznanje.
