Stara zgodovina je včasih nadvse aktualna. To je 10. maja v Slovenskem inštitutu na Dunaju dokazala dr. Darja Mihelič z zanimivim predavanjem o pokristjanjevanju karantanskih Slovencev.

Predavateljica je univerzitetna profesorica, znanstvena svetnica in sodelavka na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Ljubljani. Pred upokojitvijo je dalj časa delovala kot profesorica za starejšo zgodovino na fakulteti za humanistične študije v Kopru.

Na skupni prireditvi Slovenskega inštituta in Inštituta za avstrijske vede na Dunaju (IÖK) je na poseben način posegla v najstarejšo slovensko zgodovino in pokristjanjevanje prednikov današnjih Slovencev na območju Koroške.  Povod za njeno polemično razmišljanje z naslovom »Populistična stigmatizacija imena karantanskega kneza –  valjhunstvo – nova sopomenka za kolaboracijo?« je bila skup-na knjiga znanega slovenskega filozofa Tineta Hribarja in njegove žene Spomenke Hribar »Slovenski razkoli in slovenska sprava« iz leta 2021. Tine Hribar v tej knjigi razpravlja o treh razkolih, o razkolu v času pokristjanjevanja Slovencev v 8. stoletju, o razkolu med katoličani in protestanti v času reformacije in protireformacije in o razkolu v  drugi svetovni vojni, v državljanski vojni med partizani in domobranci. Piše o nasilju in krivdi enih in drugih in sredi vseh teh travmatizacij slovenskega naroda išče možnosti za nujno potrebno pomirjenje in spravo. Valjhunstvo je zanj ob tem sinonim za dejansko krivdo oz. izdajalstvo. 

Dr. Darja Mihelič se je v dunajskem predavanju uprla tej instrumentalizaciji imena slovenskega kneza iz popolnoma drugačnega zgodovinskega obdobja, ki ga tudi France Prešeren v pomembni pesnitvi o pokristjanjevanju Slovencev  Krst pri Savici že takoj na začetku predstavi na poseben način z besedami: Valjhun, sin Kajtimara, boj krvavi / že dolgo bije za krščansko vero …

Po mnenju dr. Darje Mihelič ni mogoče novejših in najnovejših zgodovinskih oz. političnih dogodkov presojati v luči daljne preteklosti in karantanskega kneza označiti za izdajalca, ker se je pod silo razmer odločil za krščanstvo, ki je izpodrinilo staro pogansko vero. To je bil v tedanjem času širok, čeprav tudi boleč vseevropski proces, ki je staro rodovno družbo preusmeril v novo paradigmo s številnimi tvornimi možnostmi. Hribarjeva protikatoliška tendenca je zato več ali manj vprašljiva in verjetno ne bo kaj dosti doprinesla k že toliko časa pričakovani in zaželeni spravi slovenskega naroda.

V nadaljnjih izvajanjih se je predavateljica oprla na stare zgodovinske prikaze pokristjanjevanja Slovencev oz. njihovih slovanskih karantanskih prednikov, čeprav niso vedno popolnoma zanesljivi. Najstarejši vir o pokristjanjevanju je latinski spis »Conversio Bagoariorum et Carantanorum« (Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev).

Nastal je okrog leta 870 v Salzburgu. V spisu je omenjen poganski karantanski knez Borut, ki je prosil Bavarce za pomoč, da bi skupaj z njimi odbili Obre, ki so ogrožali Karantanijo. Ti so prišli in pomagali, vendar so Karantanci istočasno morali priznati nadvlado bavarskih vojvod in frankov-skih kraljev. V dokaz podložništva je Borut izročil  Bavarcem v krščansko prevzgojo sina Gorazda in nečaka Hotimirja. Po Borutovi smrti se je Gorazd smel vrniti na Koroško kot bavarski vazal, po njegovi smrti pa tudi Hotimir kot frankovski vazal, ker so tudi Bavarci medtem morali priznati frankovsko nadoblast.

Pokristjanjevanje ni potekalo brez zaprek. Bilo je boleče za staro, v relativni rodovni svobodi živeče prebivalstvo z vero v Peruna, Vesno, Triglava in druge bogove. Pri Karantancih je prišlo med letoma 748 in 772 do treh poganskih uporov proti krščanskim spreobračevalcem. Krščanski duhovniki so se morali za nekaj let celo umakniti iz dežele. Predavateljica je na podroben način predstavila številne stare zgodovinske vire, ki poročajo o tem na različne načine, včasih tudi s fantazijo in pretiravanjem. Med drugim je omenila spise izpod peres Joannesa  Aventinusa, Maura Urbinija, Michaela Christalnicka, Hieronymusa Megiserja, Andreasa Brunnerja, a tudi Schönlebna in Valvasorja – in nenazadnje nemško zgodovinsko knjigo Antona Tomaža Linharta iz leta 1788 »Poskus zgodovine Kranjske  in ostalih južnih Slovanov v Avstriji / Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Österreichs«. Valvasor, pa tudi nekateri drugi pisci, na primer Megiser, omenjajo, da je bilo zaradi karantanskega poganskega upora na trgu v Beljaku na krut način kaznovanih pet upornikov.

Na koncu je predavateljica predstavila ZLATA PRAVILA ZGODOVINSKE ETIKE: Nobenega starega kneza oz. protagonista tedanjega dogajanja ni mogoče ožigosati z današnje perspektive in ga brez pravih dokazov in utemeljitev označiti za izdajalca.

V sledeči diskusiji, ki jo je vodil predsednik dunajskega Inštituta za avstrijske vede dr. Ernst Bruckmüller, je sodelovalo tudi več znanih zgodovinarjev, ki so iz različnih zornih kotov osvetlili tedanje in sedanje dogajanje.