Slikarski teden v Svečah: Ustvarjalna rezidenca v Svečah

Pobudnik medtem že tradicionalnega slikarskega tedna v Svečah je bil v začetku 80. let umetnik Valentin Oman. Kot pravi predsednica SPD Kočna Alenka Weber, je bila »prvotna Omanova ideja za slikarski teden v Rožeku, a kulturno društvo Peter Markovič tedaj ni imelo možnosti za realizacijo tovrstne umetniške rezidence«. Tako se je slikarski teden leta 1981 prvič odvil v Svečah. 

V Svečah letos ustvarjajo Anna Schmedding in Isolde Baumhackl-Oswald, obe umetnici sta bili rojeni v Nemčiji in danes živita na Koroškem. Iz Slovenije prihajata slikarki Tina Konec in Nina Čelhar, pa tudi kipar Jure Markota, ki z družino živi v Velikovcu. Italijo zastopa slikar Ivan de Menis. 

»V organizacijo slikarskega tedna je vpet ožji odbor SPD Kočna,« pripoveduje predsednica SPD Kočna Alenka Weber. Predsednica se pri izboru sodelujočih umetnikov trudi za usmerjenost v bodočnost ter za ravnotežje med že uveljavljenimi in obetavnimi umetniki. Prvi slikarski tedni v Svečah so se odvijali v nekoliko bolj slovenski vasi, kot so Sveče danes, saj je takrat tam še delovala slovenska gostilna Pri Adamu, ki »je zdaj že leta ni več«. »Tam se je odigravalo druženje med umetniki. Slovenski kipar France Gorše, lastnik poslopja, je umrl leta 1986, domačijo pa je podedovalo naše društvo. Društveniki smo veliko dela vložili v obnovo stavbe, v kateri je zdaj ustvarjajo umetniki, ki so prej nekaj let ustvarjali v stari ljudski šoli.«

Prihajam iz Pivke, kot svobodna kulturna delavka živim v Ljubljani. Že v prvem razredu, ko smo morali napisati, kaj bi želeli postati, sem napisala, da želim postati slikarka ali arheologinja. Moji vzorniki so v sodobni umetnosti belgijski vizualni umetnik Luc Tuymans in pokojni ameriški umetnik Cy Twombly jr. V Sveče sta me pripeljala starša, prispela sem z deli, ki jih želim dokončati, nekaj pa imam tudi praznih platen. Večinoma ustvarjam v svojem ateljeju, ko grem v naravo, grem tja brez palete, saj si želim v naravi sprazniti glavo. Sveče me zelo spominjajo na mojo domačo Pivko, ki je ravno tako manjši kraj sredi narave, kjer imaš kokoši za sosede. Čar tovrstnih umetniških druženj je v spoznavanju novih umetnikov in novega občinstva, ki ga zanima umetnost. Predvsem pogovori, ki se spletejo z umetniki iz tujine, so zanimivi, saj izveš, kako funkcionira sistem v posameznih državah, kako živijo drugje, kakšne probleme imajo in kako jih rešujejo. Skratka, da izveš, kaj se po svetu dogaja na tem polju, na katerem delam. Življenje svodobne kulturne delavke v Sloveniji je vse prej kot enostavno, trenutno je v prodaji nekaj mojih del, a prodaja še ni zaključena, zadnje večje delo sem prodala pred dvema letoma.  Moj medij je definitvno slika, tehnika pa akril na platno, pri čemer so moja platna surova, kar poskrbi za posebne svetlobne učinke. Tako platno namreč drugače odbija oz. vpija svetlobo, saj je zelo prosojno. Barve so vedno podobnih nians in zahtevajo določeno osredotočenost gledalca ali gledalke. Zadnja leta sem se veliko ukvarjala z arhitekturo, zdaj pa me zanimajo predmeti v notranjih prostorih, v katere shranjujemo svojo zgodovino in na katere se naslonimo v iskanju lastnega jaza.  

Odrasel sem v Slovenj Gradcu, zdaj pa že osem let živim na avstrijskem Koroškem, od tega najprej tri leta v Celovcu in pet let v Velikovcu. Sem kipar, ki umetno inteligenco uporablja samo za pisanje pred­logov za prijave raznih projektov. Ustvarjanje umetnin s pomočjo umetne inteligence prepuščam drugim, sam želim vztrajati pri nekoliko arhaičnem, rokodelskem pristopu k materialu. Pri delu kombiniram kamen ali marmor s kovinami, najpogosteje z bakrom, včasih pa tudi z zlatom. Še posebej v zadnjem času se zavedam, da je prav to meni lasten izraz. Pri kamnu odvzemam material v iskanju oblike, z dodajanjem kovine pa skulptura pridobiva končno obliko. Letošnja sezona se je zame začela zgodaj z razstavami v Kopru in Slovenj Gradcu. Letos sem se udeležil Mediteranskega kiparskega simpozija v parku skulptur v Dobrovi v bližini Labina, kjer smo mesec dni delali z istrskim  kamnom iz Kanfanarja. Nato sem bil po nekaj letih spet na kiparskem simpoziju v Krastalu. Letos mineva 100 let od rojstva kiparja Otta Edra, pobudnika druženj kiparjev v Krastalu. Razstava v Krastalu ustvarjenih umetnin bo 3. avgusta. Krastal mi ponuja lepo priložnost delati z materialom, krastalskim marmorjem, ki ni dostopen vsem. V Sveče sem prispel prav s kosi krastalskega marmorja, kaj bo nastalo, še ne vem, ker je to stvar ustvarjalnega procesa. Zlate lističe, ki jih danes dobiš v celi mavrici barv, bom apliciral na marmorno osnovo, podobno kot to počne kamnosek pri ustvarjanju napisa. V resnici me bolj kot sama forma zanimajo linije in barve, ki v mokrem kamnu pridejo lepo do izraza. Končna oblika je rezultat iskanja, pa tudi napak, iz katerih se učim.