Gradiščansko hrvaška glasbena skupina Coffeshock Company je lani imela svojo desetletnico. Band igra glasbo »SuperSkunkRockReggae«, piše pesmi v nemščini, hrvaščini in italijanščini in pogosto uporablja apolitične dogodke za satirične pesmi v plesnem ritmu. Zdaj je band izdala pesem »Made in Austria« – peti novi single, odkar se je začela pandemija. Filip Tyran, ki poje in igra na sintetizatorju v ekipi, v pogovoru o novi pesmi, avstrijskih stereotipih in delovanju Coffeshock Company v času pandemije.

16. aprila 2021 je izšel nov single »Made in Austria« glasbene skupine Coffeshock Company. V glasbenem videu se učijo »tipični« avstrijski liki, kot so smučar, Mozart, pevec dunajskega deškega zbora, kočijaž, gorski kmet v razredu strogega učitelja. Kako je ideja za pesem in video nastala?

Pesem je komponiral naš pevec Mani (Banani) in potem jo je nas vseh šest, kot vedno, obdelovalo do končnega rezultata. Prvotni impulz je bil dogodek, ki sega že malo nazaj in se ga je že skoraj pozabilo. To je bila izpoved Donalda Trumpa, da imajo v Avstriji mesta v gozdovih z bolj »eksplozivnimi drevesi«, kot jih imajo v ZDA. Manija je inspirirala tudi ponovna zamenjava Avstrije in Avstralije. Res je absurdno, da ne vedo, kje je Avstrija, toda vsak ve, kdo je Mozart in kaj je Mozartkugel. Malo kasneje je potem prišlo do afere z maskami FFP2, ki naj bi bile producirane v Avstriji, a so bile v resnici importirane iz Kitajske. Pravzaprav bi morali že tedaj objaviti pesem, ker je ta zadeva natančno zadela našo izpoved »Made in Austria«, čeprav ni nič narejeno tu. Vse, kar naj bi bilo »tipično« avstrijsko, to ni, tistega pa, kar je zares avstrijsko, kot na primer gradiščanski Hrvati in koroški Slovenci, pa nihče ne pozna.

Zakaj tako pogosto segate po stereotipih, kakršne vidimo v vašem videu? Kakšno funkcijo imajo?

Običajno se vsi opiramo na stereotipe, ker jih potrebujemo, če imamo opravka z nečim, česar ne poznamo. Moj petletni sin na primer ve, da je v Parizu Eifflov stolp. To je zanj točka, ki jo lahko povezuje z mestom. Stvari želimo uvrščati in stereotipi nam pri tem pomagajo. Tudi Avstrijo povezujejo s stereotipi, pri tem ima turizem velik vpliv. Avstrija se prodaja predvsem turistično in kot dežela, kjer trgujejo z glasbo. Dunaj in Solnograška veljata za »mesti glasbe«, to pomeni veliko biznisa in malo resničnosti. »Mesto glasbe« bi se lahko tudi čisto drugače definiralo kot preko Mozartovih koncertov, na katere vabijo na cesti ljudje v baročnih kostumih in lasuljah. Tudi fiakerje vidim kot del te iluzije v korist turizma. Rad imam fiakerje in ne bi hotel biti brez njih, ampak menim, da te tradicije brez turizma ne bi dolgo obdržali. Tukaj gre za zadovoljitev turističnih potreb. Pri dunajskem deškem zboru (Sängerknaben) je podobno. Seveda sestavljajo zbor dobri pevci, a je pač tudi neke vrste znamka, ki je internacionalno prisotna, prepoznavna in ki jo zaradi tega forsirajo. Pri smučarjih je malo drugače. Avstrijski smučarji in smučarke so zares dosegli že mnogo medalj! Avstrija je smučarski narod, ker pač mnogo ljudi v državi dobro smuča. Za to niso bile potrebne etikete.

Foto: Marc Jarabe

Kaj je po vaše »avstrijsko«, izven stereotipov?

O »tipičnih« Dunajčanih pravijo, da imajo hrvaško babico in češkega deda. Mislim, da je ta stari stavek emocionalno in znanstveno pravilen. Menim, da je kulturna raznolikost zelo zaznamovalen element za Avstrijo. Vsaka država je kulturno raznolika. Čudno pa je, da se ravno ta aspekt najmanj vidi in pokaže. Če iz Avstrije gledaš druge države, potem vidiš v prvi vrsti, da na primer v Franciji govorijo francosko, v Španiji špansko in mogoče še katalonsko, v Nemčiji nemško itd. Ujeti smo v mišljenju o nacionalnih jezikih in kulturah. To je problem, ki ga opažam tudi v filozofijah prejšnje in zdajšnje vlade. Navajanja enega jezika, ene vere, ene kulture ne občutim kot skladnega z resnico, kajti mi kot gradiščanski Hrvati, vi kot koroški Slovenci in vse ostale etnične in verske manjšine oblikujemo in definiramo to državo. Dejstvo, da se nas ne vidi v tem, kar smo, se mi zdi zelo obžalovanja vredno. Vsaka jed, vsak ples, vsaka zgradba, pesem in beseda izvirajo od nekod. V dunajskem narečju imamo mnogo besed, ki izvirajo iz turškega, arabskega, češkega, madžarskega jezika. Kamor pogledaš, vse je večplastno. Mislim, da je raznolikost tisto, kar nas posebno zaznamuje.

Leta 2020 bi praznovali desetletnico Coffeshock Company. Zaradi pandemije je praznovanje bilo možno le v manjšem okviru. Kako ste praznovali?

Za leto 2020 smo imeli velike načrte. Prej smo se trudili, da bi za jubilej organizirali velike koncerte, kot so na primer Nova Rock festival in internacionalni nastopi. Hoteli smo nastopati na Dunaju in na Gradiščanskem. Z Bališem smo načrtovali tri koncerte.

Pravzaprav je bilo že vse pripravljeno, ko so izdali ukrepe zaradi pandemije. Sprva smo vse prestavili, potem pa odpovedali. To nas je zelo prizadelo. Uspelo nam je odigrati en koncert na Dunaju v Simm Cityu. Nastopili smo na velikem odru, a zaradi ukrepov je bilo na koncertu namesto 800 ljudi le 250. Vsi so morali sedeti in zelo strogo so nadzorovali upoštevanje pravil, bili smo zelo veseli, da je nastop uspel. Bilo je mnogo dela s pripravami, finančno se ni splačalo, ampak nastop nam je za to leto dal mnogo moči.

Potem smo imeli še spletni nastop »KUGA ONL!VE«. To smo tudi povezali s serijo dvogovorov o bandu in si tako na nek način uresničili željo po dokumentaciji o Coffeshocku, ki smo jo prvotno hoteli narediti ob jubileju.

Kako je pandemija vplivala na delovanje banda?

Pandemija nam je dala čas za poskušanje novih stvari in smo vseskozi delali. Vsak ponedeljek se ali srečamo online ali sedimo v dvoje v studiu, če pa najdemo velik prostor, ki ga lahko prefunkcioniramo v studio, se vsi testirani srečamo. Ves čas smo pisali glasbo – v času pandemije smo doslej objavili pet pesmi. Poleg tega smo bili prisiljeni, da se tehnično izobrazimo, vsak zase je moral posneti svoje delo, to znanje je zdaj postalo odločilno, saj med lock-downom ni bilo mogoče uporabiti kakšnega tonskega studia.

V tem času so naše pesmi končno začeli predvajati tudi po radiu. Zadnjih deset let se je Coffeshock Company na radiu zaletaval v zid, nihče nas ni hotel predvajati. Nismo del mainstreama, nismo dovolj indie itd. Radio je še vedno najvažnejši medij za uspeh glasbenih skupin. Med pandemijo pa je radijski oddajnik 88,6 začel forsirati avstrijsko glasbo. 88,6 je spoznal, da glasbeniki in glasbenice ne morejo nastopati in so jim hoteli s tantiemami za radijsko oddajanje finančno pomagati. Iz tega je nastala »Coronale Rot-Weiß-Rot«. Poslali smo jim nekaj pesem in dali so nas v playlist. Dva redakterja sta nas vzljubila in to smo potrebovali. Potrebovali smo nekoga, ki mu je naša glasba všeč, ki nas hoče predvajati in širiti našo glasbo. Zdaj nas tudi Ö3, ki se na žalost ne posveča kaj dosti avstrijski glasbi, predvaja v poznih urah.

V »Made in Austria« slišimo verze: »Kot je prej bilo, nikoli več ne bo. Ena kriza mine in že imamo naslednji dve.« Kako se bo oblikovala nova normalnost?

Želim si, da bi bilo v novi normalnosti več akcije in manj lockdownov. Različne družbe se bodo morale naučiti v vsakdanu ravnati s pandemijo. Seveda je treba znižati zahteve, ampak mislim, da bi bilo bolje črtati kvantitativno kot kvalitativno. Raje nastopam za 250 ljudi namesto za načrtovanih 800, kot da sploh ne nastopam. Če do leta 2022 ne bo mogoče nastopati, bo ta koncertna pavza trajala že dve leti. To je neznosno, to je, kot bi vrhunskemu športniku ali športnici prepovedali trening. Ko se je Coffeeshock Company po dolgem srečala za spletni koncert, smo se ob začetku vaj ustrašili, da zvenimo kot kak šolski band. Zvenelo je tako slabo, da smo potrebovali štiri ure, da smo se muzikalično spet ujeli. Koncert je potem bil uspeh, a res je neverjetno, kako hitro prideš iz prakse. Od nove normalnosti si želim, da se bo vsak lahko uresničil v tem, kar dela, tudi če v kvantitativno manjši meri. Kolo se naj spet suče!

Coffeeshock Company je med drugim tudi znana po politično satiričnih pesmi, kot je na primer »Jetzt erst recht« (Še posebej zdaj), ki ima za vsebino škandal z Ibizo. Zakaj vam je v skupini pomembno, da glasbeno obdelate tudi politične in družbene teme?

Dejstvo, da se lotevam tudi političnih tem, je vprašanje inspiracije. Če vlada tako eksplozivno propade in ustvari tak škandal, kot ga je tedanja črno-modra, potem je to za takšno umetniško dušo, kakršna je naš pevec, kitarist ind pisatelj Marco Blascetta, prava priložnost. Marco se je peljal s kolesom iz kraja Großwarasdorf/Veliki Borištof v Kleinwarasdorf/Mali Borištof. Dan poprej se je za 50 evrov stavil s prijateljem, ali bo Strache odstopil ali ne. Med vožnjo je s slušalkami na ušesih poslušal Strachejevo tiskovno konferenco. Čim je prišel domov, je napisal pesem »Jetzt erst recht«, sedel spet na kolo, se peljal nazaj v Veliki Borištof in jo posnel.

Humoristični ton pesmi pa nam je posebno v prid. Če bi preresno obdelovali politične in družbene teme, bi nam šlo na živce. Iz vsebin, ki te inspirirajo in so politične, narediš pač politično satiro!

Kaj imate trenutno v delu?

Naslednji single je že končan. Ko smo snemali video za »Made in Austria«, smo obenem pisali pesem, ki je tudi v povezavi s pandemijo in ki bo izšla konec junija. Če bomo imeli dovolj pesmi, bo izšel tudi album. Jubilej bi radi podaljšali in ga še to leto praznovali. Saj smo se v pandemiji naučili biti potrpežljivi in zelo fleksibilni. Upamo, da bomo letos še kje nastopali – na Gradiščanskem, na Dunaju ali na Koroškem. Pogrešamo vas!