Še trikrat v Pliberku: Predstava V vsem sem nezmerna

Ob bučnem aplavzu občinstva je premiero v Kulturnem domu doživel koreografsko-gledališki projekt Zdravka Haderlapa, ki je – poleg Marka Lipuša in Klausa Karlbauerja – zmagal na 2. odprtem razpisu Koroške kulturne fundacije. Plesne koreografije, ki nihajo med zakrčeno bolečino in skoraj breztežno lahkotnostjo, na odru najprej inscenirajo Lavantovo kot bolehnega otroka sredi s katolištvom in militarizmom zaznamovanega koroškega podeželja. Sledijo prizori podeželske veselice, rentgen, pa tudi elektrošoki oziroma konvulzivne terapije, s katerimi so zdravniki v Celovcu leta 1935 zdravili depresivno mladostnico. Plesni deli predstave so mestoma ločeni od besedil Lavantove, ki jih recitirata Anne Bennent in Tonč Feinig, sicer avtor in izvajalec glasbe, večinoma pa plesalke in plesalci z gibi in koreografijami komentirajo prebrano. Recimo izgubo nedolžnosti s potepuhom, če ne celo posilstvo v domači hiši. Gost, ki je pri hiši poprosil za hrano in prenočišče, da mladi pisate­ljici, medtem ko mati in sestra delata zunaj hiše, vedeti, da je tako grda, da je najbrž noben moški ne bo hotel. »Človek bi moral iti k čebulicam pod zemljo, ne da kaj takega izkusil,« zapiše Lavantova. Predstava spregovori tudi o ljubezenskem razmerju s slikarjem Wernerjem Bergom, ki je od »lepote in duhovne moči« pisateljice »zadet kot Savel pred Damaskom«. Lavantovi laska, da jo »čeprav kot starko« želi upodobiti znan slikar, saj še v mladosti ni imela oboževalcev. 

Anne Bennent uspe predvsem preko na zaklinjanja spominjajočih pesniških formulacij občinstvu približati moč jezika Lavantove. Malo pred koncem pa Bennentova občinstvu postreže še s pesmijo La Paloma, ade. Kaj točno ta neskončno zabaven in nostalgičen šansonjerski vložek počne v predstavi, se sicer gledalcu ali gledalki ne razkrije iz vsebine, je pa utemeljeno v biografiji Lavantove, ki je imela zelo rada verzijo Hansa Albersa.Predstava tudi gledalcu, ki se z besedili ali biografijo Lavantove še ni srečal, ponudi predvsem dosti dobrih razlogov za soočenje z opusom skoraj pozabljene pisateljice. Kot pravi germanist Amman, je namreč Christine Lavant »zaznamovala začetek ženske književnosti v Avstriji po drugi svetovni vojni – tako kot malo pozneje Friederike Mayröcker, Ilse Aichinger in Ingeborg Bach­mann, vsaka na svoj način«. Predstavo »V vsem sem nezmerna« si lahko v Kulturnem domu Pliberk ogledate še 14., 15. in 16. marca, vedno ob 19.30.