Marsikdo si svoje stene polepša z ikonami, ki so značilne za pravoslavno vero, le malokdo pa ve, da se slikarji ikon držijo razmerij in pravil, ki veljajo že dolga stoletja. O slikanju ikon smo se pogovarjali z Renato Amlacher iz Celovca.
Renate Amlacher: Ikone so me že vedno navduševale, zato sem se leta 1988 prijavila na svoj prvi tečaj slikanja ikon. Potem sem obiskovala tečaje v tinjski hiši Sodalitas, v Nemčiji, v nižjeavstrijskem Gerasu itn. Veliko sem se naučila, nikjer pa nisem natančno izvedela, kako se slika obraze svetnikov na ikonah. To je največji izziv, saj je pri slikanju obrazov treba upoštevati določena razmerja, hkrati pa naj ima vsak obraz drug izraz. Učenje je bilo precej dolgotrajno. Izvedela sem za tečaje ruskega pravoslavnega patra Chrysostomosa v Gradcu. Pri njem sem se naučila veliko zakonitosti, ki veljajo v tej slikarski veji. Telo in obraz, pa tudi določene frizure, pokrivala in oblačila sledijo pravilom in imajo pogosto določeno simboliko. Potem sem želela kar se da veliko slikati. Na teh tečajih sem spoznala tudi kemične reakcije barv.
Barve za slikanje ikon se pridobivajo iz naravnih surovin, npr. iz prsti. Glede na najdbišče, se »iste« barve lahko med seboj razlikujejo. Nekatere barve so strupene, nekatere oksidacijske itd. Na bavarskem je poseben mlin za barve. Priskrbim si pigmente, potem pa slikam, in sicer tako, da ne šatiram s temnejšimi barvami, temveč slikam s svetlejšimi barvami. Barva, ki jo najprej nanesemo, je najtemnejši odtenek. Ikone slikamo torej od temnega k svetlemu.
Kaj pa lesena osnova ikon?
Seveda ikone slikam na les. Lesene plošče so pogosto narejene iz lipovega ali topolovega lesa. Na hrbtni strani so ojačane s hrastovim ali bukovim lesom. Sprednjo stran je treba pripraviti za poslikavo: nanesemo lepilo, nanj položimo lan ali močnejšo gazo, nato nanesemo 5-7 plasti kredne osnove ki jo gladko pobrusimo. Pred slikanjem najprej nanesemo skico. Pred slikanjem ikono tudi pozlatimo. Sedaj je priljubljena svetleča se pozlatitev, tradicionalne ikone pa imajo motno pozlatitev – nekoč so pozlačevali s česnovo vodo, pravzaprav z neke vrste česnovim želejem, ki je imel funkcijo lepila. Preostalo površino namažemo z mešanico iz »Siena natur«, malo rumenjaka in veliko vode. Potem začnemo s slikanjem. Prvi nanos je oker barve. Pri ciljnih barvah moramo imeti pravo podlago, saj je barva podlage najtemnejša senca ene barve.
Kako dolgo slikate en obraz srednje velikosti?
Za ikono z eno figuro potrebujem pribl. en teden, od tega porabim kar dva dneva za obraz. Če so obrazi večji, jih je treba dobro senčiti, če pa so zelo majhni, jih slikam s povečevalnim steklom. Rada slikam ikone z več figurami in več obrazi. Potem potrebujem veliko časa. Pri slikanju pa ne gre le za čas in za končano ikono, gre predvsem za vzdušje. Pri slikanju moram biti mirna in zbrana. Hektike z ikonami ne morem združiti.
Katera od vaših ikon je bila za vas največji izziv?
Zares velik izziv je bila ikona s sedemdesetimi obrazi in čisto majhnimi črkami na razviti roli, kjer piše: »Über dich freut sich die ganze Schöpfung.«
Nam lahko poveste eno od »skrivnosti« ikon? Kako naj jih beremo?
Dobro je poznati sporočilnost oblačil in gest. Npr. Kristus ima vedno modro ogrinjalo, kar simbolizira nebesa, njegovo spodnje oblačilo pa je rdeče, simbol zemlje. Torej je odet v zemljo in nebesa. Božja mati pa ima rdeče ogrinjalo, saj je bila zemeljsko bitje.
Sv. Metod ima škofovska oblačila z vsemi pridevki. Drža oz. gesta božje matere ustreza bizantinski drži kraljice, ki je svojega otroka prvič predstavila ljudstvu, ko je bil star eno leto. Stala je na balkonu, otroka držala v levi roki, z desnico pa kazala na otroka.
Kje ste do sedaj razstavljali?
Razstavljala sem v Tinjah, v farni cerkvi sv. Terezije, v cerkvi Jezusovega srca v Welzeneggu, pa tudi v Nemčiji. Moje ikone so tudi stalna oprema molitvenega prostora pri cerkvi Marija v gozdu (v Dolini ob avtocesti).
