»Ti mor'š gor gledat!« me je pozval David Ressmann, eden od ustvarjalcev novonastalega avdiovodnika, medtem ko sva ob poslušanju avdionaprave hodila proti zadnji postaji avdiovodnika in sem z očmi, uprtimi v tla, poslušala Ano Grilc in Francija Sadolška, ki sta posnetku branega besedila na avdiovodniku posodila glavna glasova in z njima posredovala zgodovino Peršmanove domačije, njene bližnje okolice in predvsem antifašističnega odpora na Koroškem. »Gor gledat« zato, ker se med sprehodom do zadnje postaje, zapuščene Peternelove kmetije, očem razkrivajo gorovja in grape, pokrajina, kjer je v času nacionalsocializma dihal odpor.
V soboto, 4.maja, smo smeli torej na Peršmanovi domačiji po otvoritveni prireditvi prvič preizkusiti avdiovodnik, ki so ga na poziv društva Peršman ustvarili Isabella Burtscher, Simon Urban, David Ressmann in Jakob Holzer. Ekipa je iz treh mladih zgodovinarjev in enega prostorskega načrtovalca, ki so v uvodnem pogovoru pojasnili tudi poskus, da bi ugotovili, kje se Peršmanova domačija kot kraj spominjanja začne in kje se konča. Vodnik ni omejen samo na muzej, vodi nas tudi po širši okolici do elementov terena, kot so nekdanji kontejner, preoblečen v uto pred hišo, bližnje versko znamenje kot odraz takratnega verovanja in kažipot, ki z nalepkami priča o številnih obiskih tega kraja. Vsi ti kraji oblikujejo pokrajino, ki je »stik med preteklostjo in sedanjostjo«, pokrajino, kateri se avdiovodnik posveča v vsej svoji celoti in razsežnosti, pokrajino, ki je kraj spominjanja, izobraževanja, druženja, inspiracije za odpor danes … S tem so želeli ponuditi nekaj poglobljenega osebam, ki so že večkrat obiskale Peršmanovo domačijo, nekaj, kar je hkrati dostopno in zanimivo za tiste, ki so na tem kraju prvič.
Preden so obiskovalke in obiskovalci vzeli v roke avdionaprave, se je Društvo Peršman predstavilo kot iniciator avdiovodnika in predvsem kot mlad kolektiv prostovoljcev, ki skrbi za živost in predajo zgodovine v muzeju na domačiji in v obliki delavnic na šolah po vsej Koroški. Potreba po zgodovinski predelavi je očitno velika oz. priča o pomanjkljivostih v šolskem programu na tem področju, saj obstaja za delavnice čakalna vrsta. Takšno stanje lahko razberemo tudi iz enega od zapisov v knjigi gostov po obisku domačije: »Končno razumem, zakaj je mnogokaj tako, kakor je. V šoli nisem NIKOLI slišala te – tudi lastne – zgodovine. Hvala za vtise.« Zato sta Eva Hartmann in Markus Gönitzer, podpredsednica in predsednik društva, na prireditvi vabila zainteresirane, da pomagajo posredovati zgodovino mlajšim generacijam.
Med besedili so poslušalci lahko slišali avtorske melodije Lene Kolter, v samem avdiovodniku pa je glasbeno podlago in intenzivno atmosfero ustvaril Nikolaj Efendi. Naposled so obiskovalci šli sami na pot z avdiovodniki.
Govorjena vsebina na avdiovodniku je razdeljena v štiri enote in traja dobri dve uri. Prva četrtina obdela muzejske prostore in notranjost hiše, druga domačijo, tretja obravnava »Peršmanovo domačijo kot simbol« in četrta je namenjena sprehodu do bližnje Peternelove kmetije, ki je prav tako podpirala antifašistični odpor. Avdiovodnik torej posreduje tematiko pregona koroških Slovenk in Slovencev, antifašistični odpor, zgodbo družine Sadovnik, govori o pomenu odnosa med komunizmom in katoliško cerkvijo za odpor, podaja sliko takratnega vsakdana in pogojev za življenje, navsezadnje pa obravnava kraj, kakršen stoji danes pred nami in naš odnos do njega.
Peršman se je tudi ob tej priložnosti izkazal kot kraj prijateljstva in druženja, ki ga je okrepila jedača in pijača. Ker je kraj vseeno precej odročen, se zdi, da se ljudem ne mudi tako zelo domov. Ko prideš k Peršmanu, prideš zato, da nekaj časa tam tudi ostaneš.
Iz rubrike Kultura preberite tudi