Projekt o kulturi spominjanja na LŠ Pliberk: V ljudski šoli o boleči zgodovini

Mateja Mesner: Bila sem mnenja, da se moramo letos, 80 let po koncu druge svetovne vojne, tej temi posvetiti tudi na naši šoli. Kmalu bom 40 let učiteljica, a v šoli se še nikoli sem nisem ukvarjala s pregonom koroških Slovencev, kar je zame nekoliko tragično. Te teme v učnem načrtu ljudske šole ni. Nikoli se ne spominjamo konca 2. svetovne vojne. Spominjamo se pa plebiscita, našega »velikega praznika«, ki ga osebno sploh ne slavim. Pri konferenci sem predlagala temo kulture spominjanja 80 let po koncu vojne in čudila sem se, da so bili kolegi takoj za to.

Na šoli smo bili malo vznemirjeni, ker primernega učnega gradiva ni. Pozanimala sem se na Pedagoški visoki šoli (PH) in drugod, spraševala po izkušnjah.  Želela sem tudi poizvedeti, kaj je sploh dovoljeno in kaj ne. Seveda me je bilo strah, kako bodo na tematiko reagirali otroci in starši. Za ljudsko šolo nisem našla gradiva, spremljata nas pa Daniel Wutti s PH in Sabina Zwitter-Grilc. Tematiki se bomo približali s knjigami in slikanicami na to temo. En razred se ukvarja tudi z usodo lastnih družinskih članov. Priznavam, da je v meni tudi še nekaj negotovosti, saj še ne vem, kako bo ta projekt dolgoročno vplival na otroke in starše. Lotili smo se ga in upamo, da bo. 

Šla sem v vsak razred in pripovedovala zgodbo o pregonu svojih prednikov, mojega očeta Jožeta (†2024) in Črnkove družine, ki je bila v pregnanstvu v Hesselbergu, Weißenbergu in nazadnje v Eichstättu. Pripovedovala sem jim, kako sta pregon doživela moj ata in babica Kristina. Seveda sem nekaj trdih detajlov izpustila, a otrokom na koncu povedala kar precej. Presenečena sem bila, da so me otroci intenzivno spraševali, tako da je pripovedovanje trajalo tudi dve uri. Otroci so ves čas natančno poslušali, kar je nenavadno. Zame je to bil velik korak, saj sem imela občutek, da se izpostavljam javnosti. Otroke je predvsem zanimala usoda otrok v pregnanstvu, na primer, kaj so jedli. Seveda pa otroci nesejo temo tudi domov in tako pridejo v stik s temo tudi starši.

Na vsak način je naša naloga, da o tem govorimo in da to dajemo naprej. Moj ded Jožef Partl je bil v taborišču učitelj, ker je znal dobro pisati in brati. Otroke je naučil pesem »Valossn« a jo malo spremenil in dodal frazo »ka hamat hob i«. To je izvedel vodja taborišča in deda so vrgli v zapor. Na srečo je ostal v zaporu v Eichstättu in ni prišel v Auschwitz. Ko so ga izpustili, ni smel več biti učitelj, delati je moral v tovarni, kot tudi babca, kot sem pravila babici. Otroci so bili medtem sami v taborišču in oče je večkrat pobegnil in šel k mami v tovarno. Pripovedovala sem tudi, da je neka ženska v Nemčiji hotela posvojiti mojega očeta, ker je staršem rekla, da družina itak ne bo preživela. A babca se je odločila proti.

Spomenik nastaja skupaj z učenkami in učenci naše šole ter sosednjih šol v Šmihelu, pri Božjem grobu in v Globasnici. Otroci za spomenik izdelujejo solze iz gline. Spomenik bodo v Šmihelu postavili 17. maja. Kot šola pa bomo izsledke našega projekta o kulturi spominjanja predstavili 11. aprila zvečer. Datum smo izbrali, ker je blizu 14. aprilu, dnevu, ko se je leta 1942 začel prvi val pregona koroških Slovenk in Slovencev.