Predsednica DSPA Amina Majetić je v uvodnem govoru razgrnila nekaj lastnih misli o današnjem stanju družbe, ki je ob gmoti slabega prineslo tudi dobro, in sicer čas, ki nas je prisilil, da smo se ukvarjali sami s seboj in ustvarjali. »Današnja prireditev je posvečena Milki Hartman, ki je s svojim pisanjem rušila tabuje, sebi in mnogim drugim ženskim ustvarjalkam pa je utirala pot v svet literature in opogumljala. Za svoj čas ustvarjanja je nosila še dodatno breme – pisanje v slovenščini,« je povedala Majetić in zaključila z mislijo, da »kjer je volja, je tudi pot« ter nam zaželela veliko ustvarjalnosti.
Nastopajoči so bili Michael Kristof-Kranzelbinder, ki je razločno in tankočutno recitiral pesmi iz pesniških zbirk Milke Hartman, in glasbenika Katarina Hartmann ter Tonč Feinig, ki sta zapela več pesmi v čudovitem dvoglasju ob Feinigovi klavirski spremljavi. Slavnostna govornica Eva Verhnjak-Pikalo, pranečakinja in dobra poznavalka Milke Hartman, saj je o njej napisala doktorsko delo o podobi ženske v njenem literarnem opusu, je večkrat poudarila slabo stanje slovenščine na avstrijskem Koroškem: »Ukrepov za izboljšanje jezikovne situacije žal ne zaznam.« Zaskrbljujoč jezikovni razvoj slovenskega jezika je namreč stalna pesniška tema Milke Hartman, ki je bila skromna, inteligentna ženska, ki je razmišljala malo po svoje, pisala pesmi, bila zelo verna, živela sama v hiši v Libučah, vabila mladino na pevske in gledališke vaje ter bila na njih precej stroga. Starejša generacija žensk se je spominja kot učiteljice gospodinjskih naukov, prehodila je vse slovenske vasi na Koroškem in izobraževala dekleta v dobre ter narodno zavedne gospodinje. Mladina Milke Hartman ne pozna več. Verhnjak-Pikalo je lepo povezala starejšo sliko s sedanjo sliko stanja slovenščine: »25 let po njeni smrti je jezikovno stanje slovenščine na Koroškem šokantno. Milka Hartman je na tečajih učila dekleta, ki so doma govorila izključno slovensko.
Ona je na tem znanju gradila, jih učila in vzgajala. /…/ Danes je pogosto tako, da je šola edini prostor, kjer učenci in učenke pridejo v stik s slovenščino. V mnogih družinah, ki so bile nekoč slovenske, je slovenščina postala drugi jezik ali je izginila. Naloga posredovanja slovenskega jezika je iz družin prešla v šolo.« Posredovanja jezikovnega znanja, kulture, čuta in pomembnosti jezika za ohranjanje identitete dežele in posameznikov »žal najboljša šola ne zmore«. Luč na koncu tunela je, da vsaj del naloge zmoremo, in sicer če »smo učitelji jezikovno kompetentni in da s svojim zgledom odražamo vrednost, ki jo ima slovenščina zlasti na koroških tleh. /.../ Skratka, še obstajajo temelji, na katerih lahko gradimo. Vsa prizadevnost šol in ves trud kulturnih društev in far pa dolgoročno ne bosta vodila do želenega rezultata, če se v družinah ne bo več govorilo slovensko.« Slavnostna govornica nas je nagovorila, naj nam bo praznik slovenske kulture vsakoletni opomin, da je treba za slovenščino delati, jo kazati, govoriti in krepiti posameznikovo ter krajevno identiteto. Zaključila je s citatom Milke Hartman iz leta 1983: »Beseda materina, božanska tvoja je milina, naj bo spoštljivo izrečena, z usti mater posvečena, rodu pisana je z žuljavo roko. O, bog, ohrani nam bogastvo to, da časa zob je zmlel ne bo.«
Vsebinski deli prireditve so bili ne le umetniško, temveč tudi režijsko primerno razdeljeni – z mozaikom lepih melodij, tankočutnega branja in razsvetljenskega pogleda na pesnico Milko Hartman so v nas prebudili pozornost, še posebej čut za jezik, narod in kulturo. Videposnetek, naslovljen »Slovenski kulturni praznik 2022 – Zakaj bi jaz ne pela«, je še vedno na voljo za ogled na Youtubu:
Iz rubrike Kultura preberite tudi