Svetovno znana angleška pisateljica Agatha Christie (1890–1976) je bila zelo plodovita pisateljica, najbolj »znana po 66 detektivskih romanih, 14 zbirkah kratkih zgodb, predvsem tistih, v katerih nastopata detektivska lika Hercule Poirot in Miss Marple« (Wikipedia). Med prodajnimi uspešnicami je roman »Bilo jih je deset«, ki je vse do danes prodan v več kot 100 milijonih izvodov. Režiserka Hain je priredila besedilo, recimo sodnik je v romanu moškega spola, v predstavi pa sodnico odlično odigra dekle. Tudi na koncu zgodbe v romanu bralec ne doživi srečnega konca, saj vsi liki umrejo, medtem ko v predstavi ostaneta dva lika: avanturist (Jan Krivo-grad) in receptorka (Viktorija Šumnik). Prvi naslov romana je bil »Ten Little Niggers« (1939) v Angliji, a je bil zaradi slabšalnega izraza »Niggers« (črnuhi/nigerji) preimenovan v »And Then There Were None« (1940). In druga zanimivost, nedavno preminula britanska kraljica Elizabeta II. je Agatho Christie leta 1971 za njen prispevek k literaturi imenovala »dama« (ang. »Dame«).
Osem oseb je povabljenih na samoten otok, kjer jih pričakata receptorja. Napetost se vzpostavi, ko po zvočniku zaslišimo neznan ženski glas: »Tišina, prosim, tišina. V imenu pravice in človeštva vas obtožujem, da ste zagrešili naslednje zločine …« Nekdo je zakrivil smrt nekoga, spet drug je dal nekoga ubiti, nekdo je odgovoren za smrt nekoga, zaradi nekoga je nekdo mrtev, po krivdi avanturista se iz puščave ni vrnilo dvajset nedolžnih ljudi, receptor in receptorka pa sta obdolžena smrti svojega gospodarja; celo sodnico anonimen glas obdolži smrti ene osebe. Vsak je zapleten v smrt nedolžnih ljudi, preplah in strah pa naraščata, ko povabljeni drug za drugim umrejo misteriozne smrti. Le kdo je morilec? To vprašanje nas stalno spremlja in je očitno – tako pri Agathi Christie kot pri Alenki Hain – dobro izkoriščeno umetniško sredstvo za napeto spremljanje.
Predsednik društva KPD Šmihel Silvo Jernej je čestital NeNavadnim in pohvalil režiserko z besedami: »Alenka Hain že 20 let oblikuje gledališko ustvarjanje v Šmihelu. Začelo se je leta 2002 s predstavo Starši naprodaj, od takrat je režirala 48 predstav. Za številne predstave ob pomanjkanju primernih besedil je spisala besedila kar sama.« Zaključil je z mislijo, da so to neverjetne številke in lepa zgodba, ki se bo nadaljevala.
Iz rubrike Kultura preberite tudi