Praznik s Prežihovo noto

V ospredju proslave 7. februarja v Železni Kapli namreč ni bil France Prešeren, temveč Lovro Kuhar (189–1950) oz. pisatelj Prežihov Voranc. V polni Hiši kulture – farni dvorani sta z avdiovizualnim projektom »Otroci izpod Uršlje« gostovala slovenski trio Hedera Vento in kantavtor Milan Kamnik. Občinstvo je v imenu obeh društev pozdravil Vili Ošina, predsednik Zarje, ki je kot pobudnika proslave kulturnega praznika v kraju omenil pokojnega kapelškega župnika Poldeja Zundra. Slavnostna govornica Dragana Laketić je spregovorila o pomenu bralne kulture, izzivih dvojezične vzgoje in o boju za slovenski jezik na Koroškem: »Ko nekaj umre, čas, ljubezen, potrpežljivost in tudi denar nimajo več nobene vloge pri izgradnji identitete, ki jo gradimo predvsem z jezikom.« Govor je zaključila s citatom nobelovca Josifa Brodskega: »So hujše stvari od sežiganja knjig. Ena od njih je ta, da jih ne beremo.« Prežihovi opisi otroštva so bili lani izhodišče projekta »Otroci izpod Uršlje«. Multimedijski umetnik Tomislav Gangl iz Slovenj Gradca je skupaj s triom Hedera Vento ustvaril video­projekcijo, njegov brat Aleš Gangl pa je bil odgovoren za zvok, saj je projekt »Otroci izpod Uršlje« lani izšel tudi kot album na zgoščenki. V živo je bil projekt izveden dvakrat, premierno lani septembra pri Prežihovi bajti na Preškem Vrhu pod Uršljo goro, drugič pa zdaj v Železni Kapli. Šest narečnih pesmi je napisal trio Hedera Vento, tri je že prej ustvaril Milan Kamnik, prispeval pa je tudi novo pesem. V teh pesmih so kongenialno upesnjeni ključni čustveni momenti Prežihovih del Solzice, Boj na požiralniku in Samorastniki. Recimo kopica lačnih otrok pri bajti, sram spričo zatajitve svojega rodu, strah ob nabiranju solzic za mamo v soteski Pekel, neprimerna privoščljivost oz. šleka pac, zadnja bicina žetev ajde, trpljenje otroka spričo hude mačehe ali težaško delo v lesu. Songe spremljajo bogate in vsebinsko ustrezne vizualije, ki enkrat kažejo vrhove dreves in čredo krav, posneto z dronom, drugič pa bose otroške noge na snegu, barve gozda v jeseni in podobne prizore iz narave, prepletene z arhivskimi fotografijami ljudi in življenja na Koroškem v monarhiji na prelomu stoletja in iz obdobja med obema svetovnima vojnama. To je čas velikih družin in pomanjkanja, o katerem poleg umetniške smeri socialni realizem neolepšano priča tudi omenjeni projekt.