Preteklo nedeljo, 26. junija, se je na Plešivcu pri Kotmari vasi veliko dogajalo, saj je Slovensko prosvetno društvo Gorjanci v Kotmari vasi organiziralo kar dve prireditvi, in sicer pohod in petje. Pri Krznarju, kot se imenuje ena najstarejših kmečkih hiš v občini, se je zbralo precej ljudi od blizu in daleč. Prepustili so se prijetnemu vzdušju, dobri hrani in hladni pijači, predvsem pa bogati glasbeni ponudbi.
Pohodniki so se od Krznarja podali na 90-minutno krožno in senčno pot po Plešivcu, ki jih je vodila preko Zaplince v Vrde, preko Špiəhvəca na Karvəc in nazaj proti Krznarju. Pohodnike je spremljala Monika Wieser-Zeichen, ustavili so se na razglednih točkah nad Rožem in nad Hodišami, po vrnitvi pa so jih pri Krznarju pričakale dobrote z žara, prijetna glasba in prijateljsko druženje.
Popoldne je bilo na sporedu petje pod orehom. Za glasbeno doživetje so poskrbeli Gorjanci v različnih zasedbah pod taktirko zborovodkinje Gudrun Mehringer-Thaler. Program je povezoval predsednik slovenskega prosvetnega društva Vinko Wieser. Obiskovalcem je približal zgodovino domačije, ki se ji po domače reče Krznar. Ta domačija je ena najstarejših na Plešivcu, saj je bila prvič omenjena v uradnih listinah že leta 1488. Predsednik je razložil tudi pomen imena Krznar in še nekaj drugih poimenovanj domačij na Plešivcu. Gorjanci so pevsko čestitali Tinci Kaiser, p. d. Rutarjevi, ki je z njimi prepevala več kot 40 let. Je priča časa, saj je kot mlado dekle tudi doživela deportacijo. Čestitke so za okrogli jubilej veljale tudi univerzitetni lektorici Mariji Smolić, ki je Gorjancem pomagala pri izdaji pesmarice z bogatim naborom uglasbenih besedil iz 19. stoletja.
Zborovskemu petju je sledilo glasbeno presenečenje, ki ga je z glasbenimi kolegi pripravil podpredsednik društva Ingo Muri. Zadnja točka na programu je bilo ljudsko petje, ki je zaokrožilo prijeten dan na dvorišču v senci košatega oreha.
Rudi Petermann
Zanima me šport, napisal sem knjigo o svojem otroštvu, pa tudi več pesmi. Moja babica je bila iz Globasnice in je govorila slovensko, jaz pišem v nemščini, nekaj pesmi pa smo tudi že prevedli v slovenščino. Veseli me, da so Gorjanci izdali zgoščenko in da so posneli tudi mojo pesem Das Bankle beim Zaun.
Monika Wieser-Zeichen
Pri društvu sodelujem, odkar smo se preselili v Čahorče. Pomen društva je jasen: skušamo ohraniti svoj jezik, saj na njem čustveno »visimo«. V Kotmari vasi imamo otroško gledališče, zbore in različne prireditve, npr. veselico, diskusije ipd. Pomembno je, da se jezik ohranja, da ga posredujemo, pa tudi da privabljamo ljudi, ki so se morda že poslovili od slovenščine, pa so vendarle nanjo še nekako navezani in ugotavljajo, da to ni nič slabega. Zato je pomembno, da privabimo vse. Odnos do jezika se počasi obrača na bolje, zahteva pa res ogromno truda in dela tudi v prostem času.
Katarina Wakounig-Pajnič
Pred leti sem se priselila na Koroško v Kotmaro vas in postala članica društva, kjer se počutim kot doma. Žal na Koroškem raba slovenščine marsikje v javnosti ni sama po sebi umevna, zato se mi zdi pomembno, da sta otroka v slovenskem društvu, da doma govorimo slovensko, saj bo le tako zanju slovenščina prvi jezik, torej jezik, v katerem otrok razmišlja in se najlaže izraža. Kulturno društvo ima pri učenju jezika pomembno vlogo, saj nudi prostor, kjer se vse dogaja v slovenščini, tako da otroci »morajo« govoriti slovensko. Lahko bi rekli, da je neke vrste zavetišče za jezik oz. »druga šola« za otroke.
