Slovensko kulturno društvo Jepa-Baško jezero in Slovensko prosvetno društvo Dobrač z Brnce sta 25. junija vabila na spominski pohod k Trupiju. Pohod v spomin Trupijevemu očetu Alojzu Gallobu je bil drugič po letu 2018, Marko Gallob je bral spomine deda Janeza Galloba.

Na zadnjem ovinku pred Trupijevo domačijo popotnega človeka pozdravi poslikana tabla z medvedom v pasti in moškima, od katerih eden meri s puško. Onemu s puško je bilo ime Gašpar Melhar in je leta 1801 spričo neprevidnosti s strelom ubil Linarda Galloba, prednika Trupijevega rodu, ki od leta 1602 gospodari na gorski kmetiji na severnem pobočju Karavank pod Trupijevim poldnem.

Lojze in nečak Andrej med grabljenjem pokošene trave za domačijo

Leta 2018 je umrl Trupijev oče Lojz Gallob, ki je pred smrtjo poskrbel za izdajo spominov svojega očeta Janeza Galloba Trupija – Franceta. Ti so pod naslovom »Nekje med zemljo in nebesi« leta 2019 izšli pri Mohorjevi založbi v Celovcu. Gospodar Trupijeve domačije je danes Lojze Gallob, ki svojih približno 20 goved na planini pase skupaj z govejo živino drugih lastnikov iz doline. Malo preden smo pohodniki prispeli do Trupija, sta z nečakom Andrejem še grabila pokošeno travo za domačijo. Na tej danes več nihče ne živi, poleg Lojza smo pri Trupiju srečali tudi njegova brata Marjana, organizatorja pohoda, in Marka, ki je bral iz knjige dedovih spominov, pa tudi mamo Terezijo Gallob. 

Spominsko znamenje pred Trupijevo domačijo

Marko Gallob je najprej prebral predgovor, v katerem je podana kratka biografija Janeza Galloba, ki jo je šestnajst dni pred svojo smrtjo napisal njegov sin Lojz. Nadaljeval je z dejanskimi spomini Janeza Galloba, rojenega leta 1905, na pokrajino okoli Trupijeve domačije skupaj z dragocenimi ledinskimi imeni področja zahodno od Stola ter na selitev v Malošče in obiskovanje tamkajšnje ljudske šole. 

O dramatičnem času druge svetovne vojne

Zadnje prebrano poglavje je govorilo o dramatičnem času druge svetovne vojne. Janez Gallob se je iz pregnanstva v Nemčiji na Koroško vrnil jeseni 1942, novembra leta 1944 se je kot France pridružil partizanom, mesec dni kasneje pa je v nočnem obisku Trupijeve domačije pred njo padel partizan Janko. Janez se je z ženo, ki je s šestimi otroki ostala na Trupijevi domačiji, zmenil, da v primeru obiska Nemcev pri hiši pusti lino oz. obe lini na podstrešju odprti (obe v primeru, da je Nemcev več kot dvajset), če pa Nemcev ni pri hiši, so bile vse podstrešne line zaprte. Vodjo čete, ko se je bližala hiši, je Janez opozoril, da sta obe lini odprti, torej da je pri hiši več kot dvajset nemških vojakov. Izvidnica, ki jo je komandir Johan poslal k hiši, tam kljub snegu, ki je padal prejšnjo noč, ni nikjer odkrila sledi, zaradi česar je komandir Johan napačno sklepal, da ni nikogar pri hiši. »Če ni sledov, ne morejo biti pri hiši, ker nimajo peruti.« Komandir je četi, ki je bila na poti do bunkerja v Arihovi peči, ukazal, da se približa hiši, ko je iz te zaropotalo iz vseh oken. Prvi strel je veljal mitraljezcu Janku, ki je padel za Trupijevo domačijo. Decembra so Nemci z domačije pregnali ženo in otroke, vsi so vojno na srečo preživeli. Janez Gallob je, kot piše Lojz Gallob na zadnji platnici spominov, »vsem tistim, ki so nas spravili v Nemčijo, odpustil in je vedno rekel: Vojne je konec, začenja se novo življenje«. 

Pogled z Gorice proti Baškemu jezeru

Kakih 25 pohodnic in pohodnikov je v dolini in vročem dopoldnevu uživalo v svežini Trupijeve planine, v čudovitih razgledih okoli nje, v spominih na viharno 20. stoletje, pa tudi v pogostitvi, ki so jo Trupijevi pripravili skupaj s SKD Jepa-Baško jezero in SPD Dobrač z Brnce.