Knjigo primorskega novinarja Bojana Brezigarja »Pogled izza meje«, v kateri so zbrane kolumne, ki jih je predvsem kot poznavalec manjšin v dvajsetih letih pisal za mariborski Večer, so predstavili v Tržaškem knjižnem središču.

V Tržaškem književnem središču so te dni krstno predstavili knjigo Večerovega kolumnista in novinarskega sodelavca Bojana Brezigarja Pogled izza meje, v kateri je izbral svoje kolumne, ki jih je za mariborski dnevnik z nekaj krajšimi presledki pisal dve desetletji. Nekdanji direktor Primorskega dnevnika, ki je bil tudi župan občine Devin-Nabrežina v Italiji, je velik poznavalec manjšin po svetu, v številnih ministrstvih za zunanje zadeve v Evropi premore zanesljive vire, hkrati pa je luciden komentator, ki v svojem pisanju opozori na številne napake ali napačne interpretacije. Ker te vztrajajo, je njegova knjiga kolumen, še zmeraj dragocen opomnik, včasih hudomušen, kam smo želeli priti in kam smo nato prišli.

Kot je dejal povezovalec prireditve, ki je pritegnila okoli 30 Tržačanov, nekdanji novinar Primorskega dnevnika, Sandor Tence: »Mediji v matični državi, torej v Sloveniji, o nas ponavadi poročajo zgolj, če gre kaj narobe. Večer pa te vrzeli ne pozna. Dokaz za to so tudi Bojanove kolumne.« Drugi sogovornik, novinar in komentator ljubljanskega Dnevnika Ervin Milharčič Hladnik je dodal: »Ko vzamem v roke kakšno knjigo kolumen, se mi zmeraj tresejo roke, če je prenesla zob časa. Bojanovi knjigi čas ni prišel do živega, saj so njegovi pogledi še zmeraj aktualni in njegove ideje vredne pozornosti, zato je branje knjige prijetno. Pogled iz Slovenije na manjšino ali zamejstvo, izraz, ki ga ne maram, je večkrat vzvišen, Bojanovega iz Trsta pa zaznamuje demokratična izkušnja.«

B rezigar je začel pisati za Večer, čeprav je bil tedaj še direktor Primorskega dnevnika: »Razlog je banalen. V moj Primorski dnevnik nemara ne bi mogel vsega napisati na tak način kakor za Večer. Primorski dnevnik je vendar tudi izraz nečesa, čemur bi rekel politična manifestacija manjšine. Saj ne, da bi v njem odnose manjšine z matico ali tiste med Slovenijo in Italijo ali pa z Avstrijo, zamolčevali. Le malce smo jih ovili v svilo. Te težave za Večer nisem imel, zato tudi teksti niso kakšne kopije tega, kar bi bilo v Trstu že objavljeno.«

Pogled izza meje, knjiga je izšla pri ljubljanski založbi Modrijan, ne obravnava zgolj manjšinskih tematik. Ne, tukaj ne pozna meja, je veliko širša in pisana kot življenje samo. Brezigar se loteva vprašanj v zvezi s Hrvaško, pa drugih evropskih vprašanj in svetovnih dilem in problemov, tudi lažnih novic. Je izvrsten poznavalec Katalonije.

Tukaj še en drobec s tržaške predstavitve: »V Natu so tudi države brez vojske. Ko se je osamosvajala Slovenija, njenega vstopa v to vojaško zvezo nisem videl kot prioritete. Ker so v Natu dvojni vatli, o čemer pišem tudi v knjigi ob nesreči, ko je v Italiji pri Cavaleseju ameriško vojaško letalo leta 1998 strgalo žičnico. CNN je olajšano poročal, da se ameriški posadki ni nič zgodilo. Toda na žičnici je bilo mrtvih 20 ljudi! No, Katalonci so nespretno vnaprej napovedali, da v Nato kot samostojna država ne bodo šli. Tudi zato jim je zahod pri njihovih težnjah obrnil hrbet.«