»Poezija otrokom približa jezik«

»Ko smo šli z otroki poleti na morje v Umag, smo srečali italijanske Slovence, ki so bili v šoli v naravi. Seznanili smo se z učiteljicami in učenci so sedeli po skalah ob morju, sin Niko je igral kitaro in vsi skupaj smo zapeli »Enkrat je bil en škrat«, se spominja Lenčka Kupper. Pesmica o škratu z dolgo palico in malhico zlata, ki jo je Lenčka poleg mnogih drugih pesmic in povesti sestavila, da bi njeni otroci imeli stik s slovenskimi pesmicami, si je na povpraševanje Lenčkine prijateljice in zborovodkinje leta 1980 utrla pot v svet, ko jo je otroški zborček prvič zapel v Domu glasbe v Celovcu. Pesmica je postala hit in je kaj kmalu odmevala po vrtcih in šolah na Koroškem in v Sloveniji. 

Otroci v Avstraliji in Argentini so jo prav tako hitro po­svojili, kar je Lenčka slišala na lastna ušesa, ko so z Gallusovim zborom, kjer je dolga leta prepevala, potovali tja in so jo argentinski otroci presenetili z njeno pesmijo. V Avstraliji pa so jo kot gostjo povabili na radio, kjer so otroci prepevali njene pesmi. »To ni bila visoka poezija, a vsaka pesem je bila pripoved ali izpoved in je šla hitro v uho,« pravi Lenčka Kupper. Besedila in melodije so nastajali kar spotoma, Lenčka je pesem nosila v sebi in čudovita narava okoli nje ter živali, najsibo hrošček ali veverica, mačice spomladi ali drsanje po zaledenelem jezeru pozimi, so iz nje izvabile lirično zgodbo. »Za nekatere pesmi sem imela v glavi celotne aranžmaje, a jih žal nisem znala napisati,« pove avtorica, ki je že od malih nog odraščala s petjem v župnijskem in šolskem zboru ter se kot mlado dekle učila kitaro, a pri pesnjenju in skladanju velja za naravni talent, saj se je po opravljeni glavni šoli v Pliberku in gospodinjski šoli v Šentrupertu izučila za krojačico in strokovne jezikovne ali glasbene izobrazbe ni prejela – njen učitelj je sicer predlagal, naj postane učiteljica na gospodinjski šoli, a Bognarjeva mati je za edino hčerko od petih otrok želela, da ostane doma in se čimprej omoži, saj ji ni ušlo, da so fantje že zgodaj gledali za njo. Ljubezen je zaplamtela med njo in 14 let starejšim Milanom Kupperjem, profesorjem na Slovenski gimnaziji, s katerim sta si ustvarila dom nad Vrbo. V zakonu so se jima rodili trije sinovi, Marko, Samo in Niko, do danes pa se je družina povečala še za sedem vnukov in sedem pravnukov, osmi je na poti. »Za vsakega vnuka in pravnuka sem napisala pesmico,« z nasmehom pove ponosna babica in prababica, ki vsako svojo pesem še danes zna zapeti. 

Avtorica pesniških zbirk Pojmo s ptički, ki so bile posnete na kaseto, Vetrnica, Brez meja in pesmi in pripovedk Skrivnostna bela krpica skupaj z Janezom Bitencem ter povesti Iz roda v rod, ki jih je napisala skupaj z očetom Cirilom Rudolfom in sinom Nikom Kupperjem, pomen otroške poezije razlaga takole: »Poezija že od malih nog otroku približa jezik, preko rim se ga lažje nauči. Hkrati pa je poezija tudi vzgoja (ne namenoma), otrokom odpre oči za svet okoli njih.« Pomni, kako je bilo njenemu možu všeč, da je sama otrokom na sprehodu s pozornim očesom čisto mimogrede pokazala rožico, hroščka, lepo naravo. To karakteristiko opisovanja nosijo tudi njene pesmi. »Ni samo po sebi umevno, da smo obdani s tako lepo naravo, prav je, da ohranjamo otroško dušo in smo hvaležni za vse, kar imamo. Že če en sam cvet pogledaš, ugotoviš, da more biti še nekaj višjega. To so sami čudeži, kamorkoli pogledaš, vse je čudež. Ko to opišeš, podeliš z drugimi. Več podeliš, več dobiš.«