Novice - Slovenski tednik za Koroško

Zadnjič so skupaj stali na odru

3.12.2025 Dobrla vas Eberndorf Simon Rustia

V petek, 28. novembra, je gledališka skupina Teatr Srce zadnjič v tej zasedbi vabila na premiero. V kulturnem domu so krstno uprizorili igro »Soba za dva + tri«, za katero je izvirno besedilo napisal režiser Vid Sodnik. Skupina se bo razšla, ker igralke in igralce študijska pot vodi v druga mesta.

Izvirna predstava »Soba za dva + tri« prikazuje kaotično, zabavno in hkrati čustveno življenje študentov, ki si delijo majhno stanovanje. Dogajanje je napisano v mladostniškem jeziku, takem, ki ga slišimo med cimri, ko vsi govorijo hkrati. Režiser je igralcem naročil, naj neobičajne ali mladostniške besede naglašujejo natančno, da bi vsak v publiki vse razumel. V središču igre je vprašanje, kaj sploh pomeni odrasti, pa majhne zadeve, kot je pomivanje posode, do večjih, kot so ljubezen, prihodnost in samostojnost. Igra pa obiskovalce tudi hudomušno zbode, saj vidimo, kako nekateri liki tonejo v svoje telefone in računalnike, kot da je zaslon edini prostor, kjer znajo zadihati. Ko stres doseže vrhunec, Pia predlaga radikalno rešitev: digitalni detoks. Vsi morajo za šest ur odložiti telefone, računalnike in pametne ure. Brez izjem. Brez »samo pogledam«, brez »samo en story«. Za dodatno napetost pa uvede še pravilo: kdor prvi seže po telefonu, ves teden čisti stanovanje – posodo, WC, sesanje, smeti, vse. Napetost hitro naraste, saj se izkaže, da je biti brez ekrana res težko.

Umetna inteligenca je pomagala

Režiser in avtor Vid Sodnik priznava, da je igra nastala iz večletnega dela z dobrolsko skupino in iz želje po sodobnejšem, bolj generacijskem gledališču. Kot pravi režiser, ki skupino vodi že pet let: »Težko je najti kakšno sodobno igro, zato sem se odločil, da sam napišem igro.« Pri pisanju igre pa ni bil sam – pomagala mu je tudi umetna inteligenca. »Chat GPT mi je pomagal pri oblikovanju psiholoških profilov likov in pri iskanju tipičnih težav, s katerimi se mladi srečujejo,« razlaga, ko opisuje, kako je oblikoval živahne, iskrene in rahlo kaotične like, ki jih gledamo v predstavi. Režiser in avtor igre pa dodaja: »Umetna inteligenca ne zna še biti toliko ustvarjalna, da bi lahko sama napisala igro. Pride pa prav kot orodje.«

Podobno kot nekoč Word tudi danes umetna inteligenca po njegovih besedah pomaga, a ne nadomesti ustvarjalca. Vid Sodnik verjame, da je prihodnost v znanju uporabe novih orodij, hkrati pa opozarja na odgovornost: »Kdor jih zna uporabljati, ima velike prednosti, so pa pri uporabi tudi nevarnosti.«

Anja Neuwersch(16)

Dobrla vasEberndorf

Pred osmimi leti sem začela najprej z lutkami, pred dvema letoma pa sem začela z gledališčem. Do igranja sem prišla preko mame, ki je predsednica društva in nam je že od malega posredovala, da naj se vključimo v društveno delovanje. Včasih tudi pri sebi opazim, da sem malo preveč na telefonu. Na to skušamo v naši igri tudi opozarjati. V igri pa tudi prikazujemo, kako pomembno je, da se pogovarjamo in da nismo stalno pred ekranom.

Michaela Lesjak-Zdovc(46)

Goselna vasGösselsdorf

Sama nikoli nisem igrala, ker nisem imela priložnosti. Več kot deset let sem že mentorica te gledališke skupine. Najprej je to bila lutkovna skupina, od tam pa smo jih privedli do gledališča. V teku let smo postali prava družina. To pa je bila v tej konstelaciji zadnja premiera, ker grejo študirat v druga mesta. Na skupino sem zelo ponosna. Na nek način sem se veselila na premiero, hkrati pa sem seveda tudi malo žalostna, ker se bo skupina sedaj razšla.