V petek, 5. novembra, smo si v k&k centru Šentjanž lahko ogledali še enega od lepih rezultatov gledaliških delavnic za otroke, ki so bile v avgustovskih poletnih dneh v Ankaranu. Nika Brgant je kot režiserka spodbujala in uspešno pripravila osem otrok (Neva Kušej, Julijana Dimitrova-Wutti, Aylen Gomez, Peter Partl, Helena Obid, Ilja Kert, Kalina Dimitrova-Wutti, Neva Kert), da so zbrali pogum in na odrskih deskah pred občinstvom že drugič pokazali svoje zaželene izmišljene vloge in domišljijske svetove v predstavi »Čirule Čarule 1 2 3 – domišljija se zgodi«. Nastala je v okviru gledališke šole teater.šentjanž_st.johann.
Z željami otrok, katero vlogo bi radi imeli in kaj hočejo igrati, je nastala ta predstava – je za gledališki list napisala režiserka. In resnično so med ogledom predstave tudi v gledalcu lahko nostalgično odzvanjale tiste davne otroške misli: jaz bom to, jaz bi bila ono, jaz bi tretje; ob tem pa nepopisno veselje. V tej predstavi je bilo to natančneje: »Jaz bom čisto pravi vitez, jaz bom francoski džungelski vitez, jaz bom mucek, jaz pa čarovnica. Vse hočemo biti čarovnice!« In igra v domačem okolju se je začela. Deklica in deček kot brat in sestra nastopata v okvirni zgodbi, medtem ko ima vložna zgodba dramske osebe, ki se pridružijo precej spontano; to so še štiri deklice v vlogi čarovnic, ena v vlogi princeske in deček v vlogi viteza. »Moj brat bi bil vitez. Meni pa se ne ljubi bojevati, jaz raje čaram svojo knjigo,« je izdalo svojo željo po vlogi čarovnice dekle. Kaže, da je bila ta knjiga tista, kjer so nastala vsa zaigrana pravljična bitja: čarovnica, princeska, vitez, zmaj … Kajti znotraj nje, znotraj vložne zgodbe torej, so se vrstili razgibani prizori, od prvega čaranja, ko je dekle z glasnim, v ritmu izgovorjenim besedjem »čirule čarule, čirule ču« začaralo svojega brata v »francoskega ninja viteza«, s čimer se je igra začela, do naslednjega čaranja, ko je pričarala »čisto pravega viteza« … pa vse do novih in novih iger in dramskih zapletov. Med njimi je verjetno glavni zaplet s sosedo in njeno sitnobo v barvi glasu, ko se dere na otroke, naj se umirijo, in nikakor ne razume, da se otroci le igrajo ter so zato nekaj časa bolj glasni – ona sama pa stalno gleda v televizor, ki je tako glasen, da se ga sliši po celi hiši. Gledalec ima pred sabo osem igrivih otroških obrazov, ki se zlijejo v enovito igro dekliških in fantovskih pravljično-junaških vlog.
Med občinstvom je bilo veliko mladih, ki so ob predstavi uživali, zanimivo je, da so se zelo nasmejali ne le najmlajši, temveč tudi odrasli. Režiserka je na koncu predstave povedala, da so bili otroci zelo živahni in motivirani za igro, kar je tudi izziv za režiserja, ki se pri takšnih projektih mnogokrat znajde v zahtevni, pa tudi izredno kreativni vlogi pedagoga.
