
Alenka Hain: Predstava ima minimalistično scenografijo, zgodba se odvija na železniški postaji na Koroškem, kjer se srečata dve ženski: Marija, koroška Slovenka (Lucija Ostan Vejrup) in Johanna, Nemka iz Celja (Lara Maria Vouk). Marija se vrača domov iz taborišča, Johanna pa beži pred osvoboditelji po vojni. Jezik je jabolko spora med njima: obe obvladata oba jezika, a z jezikom druge povezujeta vse trpljenje, ki sta ga morali prestajati. Postopoma se vendarle začneta pogovarjati, vsaka govori svoj jezik, a se med seboj razumeta. Jezik tako iz emblema negativnosti in obtoževanja postane sredstvo za sporazumevanje. Uprizorjena je idealna dvojezičnost: prehajanje iz enega jezika v drugega – pri čemer vsaka ostaja v svojem jeziku. Noben jezik nima večje vrednosti.
Lara Vouk, igralka:
V predstavi Prihodi odhodi igram Nemko iz Celja, z imenom Johanna. Johanna je odločna ženska, rahločutna in inteligentna, rahlo arogantna in vzgojena v oliko in lepo obnašanje. Po izkušnji ob koncu vojne se ji značaj na begu in v samoti v gozdu spremeni. Ker se mora braniti, da bi se obvarovala, postane bolj ostra in distancirana.
Pri igranju predstave mi je všeč, da ves čas poteka v intenzivnem dialogu z mojo soigralko Lucijo. Vsakič bo malo drugačna, ker bova midve vsak dan malo drugačni. Všeč mi je, ker je pri tem treba biti zares pozoren na človeka, ki ga imaš ob sebi na odru, in se igra malo »sama od sebe« zgodi in spreminja, kar se mi zdi dobro. Najljubši citat, oz. citat, ki mi je prvi šinil v glavo: »Potem misliš, da sva enaki? – Ja.« Ker smo ljudje na koncu, kljub najrazličnejšim karakterjem in izkušnjam, vsi ljudje in zato enakovredni.
Po mojem mnenju je glavno sporočilo predstave potreba po »slišati« ter želja po večjem sprejemanju informacij o drugih ljudeh, ne da bi takoj čustvovali in sodili ali to povezovali s seboj.
Dramsko delo je aktualno v današnjem času, ker lahko kaže na to, da so v bistvu vedno na obeh straneh (bodisi pri političnih ali osebnih sporih) ljudje, ki so ranjeni in ki znotraj sebe bolečine ne znajo drugače pretvoriti, kot da jo spremenijo v napad na drugega človeka. Jaz v predstavi berem tudi, da je politika nek konstrukt, ki lahko privede do hudih bolečin pri posameznikih. Osebno mislim, da je to, kje se rodimo in kakšno ideologijo zato in zaradi življenjskih osebnih izkušenj nekega trenutka zavzamemo, lahko tudi zelo naključno. Obstaja veliko frakcij in mislim, da pozabljamo, da smo na koncu vsi ljudje – malo zaslepljeni, ker pač obstajajo konstrukti, ki se jim reče država, namišljene meje, ki jih ni potegnila narava, temveč človeška roka s potrebo po materialni lasti in premoči. Lepo bi bilo, če bi v prihodnosti malo hitreje prihajali do zavedanja, da tega morda ne potrebujemo.
Po koncu vojne je bila Evropa neverjetno ranjena. Vojna je terjala ogromno civilnih žrtev na obeh straneh. Zato sem z dvema ženskima vlogama želela opozoriti na te žrtve in na dejstvo, da vojna ne prizanese nikomur. Hkrati pa obe ženski, ki sta vsaka na svoj način žrtvi vojne, ne izideta iz predstave kot pasivni žrtvi, temveč sta se zase še naprej pripravljeni boriti. Predstava je preplet dveh perspektiv, dveh usod. Ko jima prisluhneš, spoznaš, kako podobni sta si. Predstava skuša preseči stereotipe, črno-bel pogled na svet in obsojanje ter skuša pri občinstvu vzbuditi empatijo z obema. Preteklosti ne smemo pozabiti, a vendarle moramo vseeno naprej, iz nje naj bi se predvsem nekaj naučili za prihodnost.
Gre za protivojno predstavo ob 80. obletnici konca 2. svetovne vojne. Jabolko spora in hkrati osrednji simbol je jezik. Vendar bi na mesto jezika v današnji družbi lahko stopilo karkoli, kar zaneti konflikt in vodi v diskriminacijo. Kljub različnim zornim kotom je pomembno, da nam predsodki ne preprečijo, da bi pogledali resnici v oči in videli sočloveka na human način. Pomembno je, da se trudimo prisluhniti in razumeti drugega, četudi se z njim ne strinjamo.
Ponovitve predstave »Prihodi odhodi« v iKultu v Celovcu bodo 9., 10., 11., 13., 14.,
15. in 17. maja 2025 – vsak večer ob 20.00.
Iz rubrike V žarišču preberite tudi