Pri novo ustanovljeni gledališki skupini Kluba slovenskih študentk in študentov na Koroškem je Lara Vouk, absolventka AGRFT v Ljubljani, v igri Faustopolarnost prvič prevzela vlogo režiserke. Skoraj istočasno je junija igrala glavno vlogo v igri vonDerHandImMund gledališča teatro zumbayllu. Predstavo o dermatologu, ki pride na otok kanibalov in tam skuša preživeti, so uprizorili na splavu v celovškem pristanišču Lend. O preteklih projektih v Ljubljani in novih izzivih in projektih na Koroškem nam je igralka povedala več.

Projekt s klubaši in vloga v igri gledališča teatro zumbayllu nista bili edini priložnosti, da vas letos vidimo na koroških odrih in v vlogi režiserke?
Lara Vouk: Sodelovala bom pri gibalni predstavi s profesionalnimi igralci v k & k v Šentjanžu, ki jo režira Alenka Hain in bo imela oktobra premiero. Režirala pa bom gledališko predstavo Alice v čudežni deželi mladinske skupine KKD Vogrče.

V Sloveniji ste lani igrali v več filmih. Ste se umetniško preusmerili v Celovec?
Kar se tiče gledališča imam trenutno vse projekte na Koroškem. Življenjsko središče pa je ostala Ljubljana, ki mi je najljubše mesto za živeti. Zadnja leta sem predvsem delala gledališče in film, igro in filmsko produkcijo. Lani sem igrala v celovečernem dokumentarno-igranem filmu Cankar Amira Muratoviça. Igrala pa sem tudi v filmu Ne bom več luzerka, ki je bil 2018 najboljši celovečerni film Festivala slovenskega filma v Portorožu. V produkciji sem sodelovala pri več filmih.

Kaj pa prihodnji filmski projekti?
Letos smo posneli kratki film We should be really going somewhere, ki bo imel jeseni na filmskem festivalu v Portorožu premiero. V prihodnje bom skušala priti tudi v avstrijski film. V Avstriji je filmska produkcija večja in je posledično tudi več igralcev na avdicijah. V Sloveniji te povabijo na avdicijo in ni toliko odprtih. Pred mano je še pot, saj mi manjkajo kontakti in brez kontaktov težko prideš noter. Nočem se osredotočiti, bodisi na film ali gledališče. Važno je, da je dobra energija in dobra ekipa.

Je delo na svobodi lažje v Avstriji ali Sloveniji?
Z veseljem delam gledališke in filmske projekte. Vseeno mi je pa tudi pomembno, da lahko delaš sproščeno in se potem ni treba preveč baviti z organizacijo in financiranjem. Če hočeš delati profesionalno v smislu, da fair plačuješ ekipo, je v Avstriji in Sloveniji težko. Po mojih izkušnjah verjetno še težje v Sloveniji. Pri projektu s klubom sem videla, da tudi na Koroškem pri samoiniciativnem gledališču težko prideš do financiranja, če tega nisi predvideval že v letnem proračunu. Podobno sem opazila pri teatro zumbayllu, ki sicer dobi nek letni budžet. Organizatorji pa morajo skozi biti za tem in večkrat obiskati pristojne urade.

Režirali ste igro KSŠŠK. Na Dunaju pa ste bili celo predsednica Kluba slovenskih študentk in študentov. Še kaj zasledujete delovanje kluba?
Spremljam dogajanje, čeprav ne hodim na prireditve, saj sem redko na Dunaju. Veseli me, da so ustanovili lutkovno skupino. Rada pa sem tudi sodelovala pri gledališkem projektu KSŠŠK. Všeč mi je angažiranost v klubih in med študenti, ki je ostala takšna kot tedaj, ko smo mi bili študenti. Pri celovških študentih sem videla, da niso samo angažirani za igro, temveč tudi za to, da se je projekt izvedel in da so iz tega naredili Gledališke dneve, kjer so nastopili tudi dunajski lutkarji. Veseli me, da so študentski klubi še zmeraj povezani in da bomo z igro Faustopolarnost nastopili tudi v študentskih klubih v Gradcu in na Dunaju.

Vaši gledališki začetki so bili pri Odru mladje Koroške dijaške zveze?
Ne vem, po koliko letih smo poživeli Oder mladje in imeli tri predstave. Kot predsednica dunajskega študentskega kluba pa sem sodelovala pri klubTeatru. Tam mi je prišla ideja, da sem šla študirat igro v Ljubljano. Pri študentih v Celovcu sem videla isto energijo v skupini kot nekoč pri KDZ-ju. Skupina ima podobne interese in cilje in se angažira za iste stvari. V KDZ-ju je bilo ravno tako, šlo je nam za druženje in da naredimo nekaj v smislu ozaveščanja, da so na Koroškem slovenske predstave, da so mlade predstave.

Na Dunaju ste tri leta študirali modno oblikovanje na modni šoli Herbststrasse, kjer ste se naučili vseh korakov sestavljanja modne kolekcije – od iskanja krojev, do medijskega dela. Namignili ste, da se hočete morda spet lotiti modnega oblikovanja …
To je povezano s tem, da sem veliko delala v filmu in filmski produkciji, kar je zelo stresno delo. Moraš hkrati misliti in organizirati tisoč stvari in se ti sproti podirajo načrti. Pri modnem oblikovanju je večja sproščenost med procesom ustvarjanja in si bolj od samega sebe odvisen.

Kaj pa drugi projekti izven filmskega in gledališkega sveta?
Imam glasbeno skupino Insan. To je dolgotrajni projekt, je pa želja, da bi se več ukvarjala na glasbenem področju. V skupini pojem in igram klavir, kitaro in malo harmoniko. Zanima me pa tudi povezovanje več umetniških smeri. To smo naredili tudi v igri Faustopolarnost, kjer smo povezali gledališko igro, filmski posnetek, glasbo in ples. Vsak medij drugače vpliva na gledalca in dojemanje čustev, ker vsak medij vzbuja druge čute in asociacije in drug način pozornosti gledanja. Nočem, da je to tako striktno ločeno v projektih.

Na AGRFT ste 2017 zaključili študij. Vidite potencial za igralce na Koroškem?
Vsekakor je potenciala, videla sem ga na gledaliških dnevih KSŠŠK. Če ima nekdo zanimanje za to, naj to gre profesionalno študirati. Sem pa vseeno pristaš tega, da ne potrebuješ profesionalne igralske izobrazbe, da si dober igralec. V predstavah in filmih se vzame zmeraj več naturščkov. Ko sem prvič sama delala režijo, sem videla, da moraš imeti pozornost in čut, kako ti nekemu človeku nekaj predstaviš, da te razume – in, kako ga spremljaš in mu daješ nasvete. Kot režiser si pomoč igralcu, ne pa, da mu diktiraš in ga dirigiraš, kaj mora igrati. Od zunaj nekatere stvari boljše vidiš pri nekom, kakor to lahko sam presodi. Na ta način je vsak lahko dober igralec. Vsak sam pride do ključa, kako igrati dobro, bodisi iz opazovanja ali oponašanja, iz telesa ali iz glave, iz teksta ali iz lastnega občutka. Sam lahko prideš to tega in ni treba nujno študirati igre. Ne verjamem tako močno v nadarjenost, temveč bolj v veselje do nečesa. Če se prepustiš neki stvari in si sproščen, v tem je pravzaprav to, kar pravimo, da ima nadarjenost in talent, samo to, da se ne pustiš preveč zamotiti od drugih stvari in ne preveč razmišljaš o tem, kako to narediš, temveč to enostavno narediš.