SPD Rož ob slovenskem kulturnem prazniku: »Moj dedek je bil čuden tič«

Aleš Šteger, ki spada med mednarodno najbolj prepoznavne slovenske literate, je na odru predstavil življenjsko zgodbo svojega dedka, peka iz okolice Ptuja. Zgodbo preprostega človeka je vtkal v verzno besedilo z naslovom »Moja vojna harmonika« in mu dal zvočni okvir v obliki avtorskih skladb harmonikarja Jureta Torija. 

Ko sta oba umetnika stopila na oder in se je besedilo začelo prepletati z glasbo, zvočnimi učinki, video posnetki v ozadju, na odru pa z igralskimi elementi nastopajočih umetnikov, je iz pripovedovanja nastalo gledališče, iz poslušalcev v publiki pa gledalci odrske scene. Tu je treba omeniti tretjega umetnika, ki je sodeloval pri realizaciji projekta: gledališki režiser Jernej Lorenci.

Moja vojna harmonika temelji na resničnih doživetjih. »To je popotnica, ki so jo nosile mlajše generacije naše družine. Dedek mi je bil izjemno blizu, vendar ni veliko govoril o vojnih in povojnih časih. Bil je izredno zadržan, marsikaj sem izvedel šele po njegovi smrti. Ob njem sem se veliko naučil, med drugim tudi nemščino v okolju močne socialistične indoktrinacije. Njegova življenjska zgodba je popisana precej realistično, dodanih pa je še nekaj »literarnih« elementov.

Harmonika je del pripovedi, del odrske scene in del naslova. Je to izmišljen element kot simbol resnice, ki je lahko raztezamo po mili volji? Je harmonika, obrnjena na glavo, simbol časa, ko je ves svet stal na glavi? Avtor pojasnjuje, da je harmonika element iz družinske zgodovine, saj jo je igral njegov oče. Igral jo je obrnjeno na glavo, ker se je igranja »kot otrok sam naučil in se te napake nikoli ni od-učil«. Avtor dodaja: »Zame je to čudovita metafora, ki kaže, kako zgodovina nekaj izjemno čistega in lepega prevrača v  gorje in nasprotja, kako je polna paradoksov.«

Besedilo Moja vojna harmonika je več kot le dedkova zgodba, je literarno besedilo v rimah, ki bo jeseni v Sloveniji izšlo v obliki stripa z ilustracijami Damijana Stepančiča. »Besedilo sem napisal z mislijo na uprizoritev s harmoniko. Besedilo se spremeni, ko se ga pripravlja za branje, to je proces, ko ob besedilu nastaja tudi avtorska glasba. S harmonikarjem Juretom Torijem že vrsto let nastopava skupaj in predstavljava mojo poezijo, zato je motiv harmonike v besedilu tako močan in bo tudi del ilustracij.« 

Protagonist zgodbe se v vsaki situaciji odloči za »pravilno«, kar pa se v razburkanih (po)vojnih vrtincih izkaže kot »napačno«, zato kot nemški mornar doživi potop bojne ladje v Severnem morju, dezertira in gre med partizane, se skriva pred tovariši, je samostojen pek, nato se zaposli v socialističnem državnem podjetju ... kot da bi ga valovi metali ob stene, saj skuša le (pre)živeti. Aleš Šteger: »Nikakor nočem relativizirati zločinov, ampak mislim, da je med ekstremi, med heroji in zločinci, veliko število ljudi nekje vmes in prav te vmesne zgodbe so običajno zelo zapletene.« 

Zanimivo je, da  avtor sebe doživlja predvsem kot pesnika. Pravi, da vedno izhaja iz poezije, tudi če piše roman. »Zame mora stvar zveneti, imeti mora notranjo koherenco in mora gledati tudi v prepade človeške duše. Besedilo mora biti več kot le užitek, človeka mora spraviti v nek proces, torej mora imeti transformativno vlogo.«

Pogosto se predstavlja nemški publiki, nekajkrat je nastopal na Koroškem, pohvali pa se lahko s prevodi svojih del v več kot dvajset jezikov. Je programski direktor založbe Beletrina. »Ob pisanju sem vedno delal za preživetje. Tako pisanje ostaja svobodno, prosto vseh pritiskov, da se lahko razvija v katerokoli smer. Tisto, kar imam najraje, nisem hotel zasužnjiti s preživetjem.« In njegov naslednji projekt? Aprila bo izšel roman »Ogenj«, ki bo tematiziral zgodovino Jugoslavije, pripoved pa bo tokrat temeljila na zgodbi ženskega lika.